Za izmenjavo priložnosti potrebujemo komunikacijsko platformo


Avtor: slovenci Datum: 1434 dni nazaj.


Jure Leskovec, od leta 2009 docent na eni najbolj znamenitih ameriških univerz, Univerzi Stanford v Silicijevi dolini, neodzivnost mladih pripisuje njihovemu negativnemu odnosu do države, politike in do svojih ljudi. “Slovenci smo pač taki, da se drugega kot o aferah ne pogovarjamo. Dejstvo je, da je dandanes mlado generacijo težko nagovoriti,” je med drugim povedal v intervjuju za Mojo Slovenijo. Zbirokratiziran sistem priznanja v tujini pridobljene izobrazbe po njegovem mnenju mlade odvrača od vrnitve v domovino.

G. Leskovec, kako in koliko se Slovenci, ki živite in delate v Ameriki, povezujete med sabo?

Okrog San Francisca živi 200 Slovencev, veliko od njih je mladih podjetnikov, ki pa niti ob obisku predsednika vlade Mira Cerarja niso pokazali zanimanja za organizacijo kakšnega večjega srečanja.

Odhod od doma in delo v tujini je v svojem bistvu negativna frustracija – kateri razlogi so tisti, ki bi mlade spodbudili, da bi se vrnili ali ostali v stiku z domovino oziroma, da bi se angažirali in pomagali svojim sovrstnikom poiskati priložnosti za študij in delo v ZDA?

Slovenci imamo po svetu veliko ljudi dobre volje, a ne znamo stopiti skupaj in tisti, ki gredo študirat v tujino, se zelo težko vrnejo nazaj v Slovenijo . Zakaj? Ker velja med mladimi prepričanje, da se službe na inštitutih in v podjetjih ne podeljujejo na resnem razpisu. Velik problem prijavljanja za delo v domovini je, da moraš v tujini pridobljeno izobrazbo večkrat overoviti, potrebna so mnoga soglasja in potrditve birokratov – skratka, v tujini pridobljene diplome in znanstveni nazivi v Sloveniji ne štejejo. Če želiš njihovo priznanje, jih moraš overoviti, ministrstvo mora potem listine sprejeti, da na koncu ugotovijo, da imaš “pristno listino”- postopki za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe so v Sloveniji izjemno zbirokratizirani in vzamejo ogromo časa in energije.

Praktično nemogoče je, da bi znanstveniki, tisti, ki niso del sistema, vračali v Slovenijo. Celo leto dni lahko izgubijo, da se dokopljejo do papirjev , poleg tega pa morajo plačati prek 2.000 € nekih pristojbin, da sploh lahko začnejo s postopki priznanja izobrazbe.

Ljudje se danes v globalnem svetu odločajo, da gredo delat tja, kjer so priložnosti, in Slovenija ima veliko kvalitet. Mladi bi se vrnili, če bi imeli dobre delovne pogoje in če bi domače okolje ponudilo več priložnosti – ali morda za začetek samo poenostavilo zbirokratiziran sistem priznanja v tujini pridobljene izobrazbe.

Obstaja velika potreba po povezovanju. Državna politika, ki pomaga povezovati Slovence v svetu “od vrha navzdol”, ima težave, ker za to potrebuje ljudi , ki bi zagrabili za delo. Na drugi strani obstajajo pobude “od spodaj- navzgor”, ki so sicer zelo zdrave, a potrebujejo razumevanje in pomoč politike. Kot primer naj navedem Ameriškoslovensko izobraževalno fundacijo ASEF ( http://www.ase-fund.org), kjer lahko slovenski študentje pridejo na poletne raziskovalne prakse na najboljših ameriških univerzah. Namen te fundacije je, da študentje dobijo konkretne izkušnje z delom v mednarodnih skupinah.

Če danes mladi želijo delati magistrski študij ali doktorat, potrebujejo priporočilna pisma in profesorji, s katerimi ti mladi delajo v Ameriki, so svetovno priznani strokovnjaki, katerih priporočila imajo zelo veliko težo. Na ta način se preko fundacije gradi mreža mladih, ki imajo zdaj 20 do 25 let, čez deset let pa bomo imeli omrežje ljudi, ki se bodo med seboj poznali in sodelovali - imeli bodo skupno izkušnjo in skupno vrednoto in bomo na tej osnovi lahko dejansko kaj premaknili.

Ta fundacija je nastala po modelu nekdanjega podjetja Hermes-Softlab, ki je sponzoriral najboljše študente, izbrane pa so poslali za dva meseca v Ameriko – sam sem bil eden izmed teh fantov – in kje smo danes? Trije so v Sloveniji profesorji, dva imata velika podjetja, jaz pa sem ostal v Ameriki. In koliko je bilo pri vsem tem stroškov? Morda 5000 $ za vsakega od nas. Če govorimo o nekem podjetju, ki je poslalo v Ameriko dva študenta na leto in za to plačalo 50.000$, to ni prevelik strošek za tisto, kar je iz tega nastalo … Torej – z relativno majhnimi vložki je mogoče zelo veliko narediti.

Kako narediti digitalno komunikacijsko platformo, kjer se bomo informirali, povezovali in izmenjavali priložnosti vsi Slovenci, ne gledena to, kje trenutno živimo ali ustvarjamo?

Komunikacijska platforma MORA obstajati, naj navedem primer (ne)komunikacije, ko je slovenska družina Kerže najboljšima dvema univerzama v Los Angelesu (UCLA in USCLA) zapustila štipendijski sklad z polnimi letnimi štipendijami (100.000$ /letno), namenjen Slovencem, ki bodo prišli na študij glasbe in umetnosti prav na ti dve univerzi.

Ker Slovenci teh štipendij nismo komunicirali, se nihče ni prijavil in skoraj je prišlo do spremembe oporoke v smer, da bi do teh štipendij lahko prišli študentje od drugod. Na koncu je s posredovanjem slovenskega veleposlaništva le prišlo do rešitve in se je štipendijski sklad ohranil, tako kot sta želela pokojna Keržeta – smo pa kolektivno skoraj pozabili, kaj imamo. Zlahka si predstavljamo, kako bo taka mreža delovala, zelo težko pa je priti do točke, da bo dejansko delovala. Facebook (FB). Na primer, deluje od takrat, ko se mu je pridružila miljarda ljudi – če bi bil sam na FB, je taka mreža neuporabna. Če so samo trije prijatelji na FB, to nima smisla, ko se jih pridruži nekaj sto, pa FB postane pomemben.

Težko je ustvariti medij, ki bo uporaben takrat, ko so na njem trije in ne bo zacvetel šele takrat, ko jih bo tam tisoč. Pri FB so razmislili, kaj bodo naredili, da bodo omrežja dobro delala na začetku samo na Harvardu in Stanfordu, da se bodo študentje s teh fakultet pridružili, kar je že bilo dovolj gosto socialno omrežje in s tem že dosežena kritična masa uporabnikov. Za tako komunikacijsko platformo je torej zelo pomembno razmisliti, kako priti do kritične mase uporabnikov in kakšni bodo vmesni koraki, da bo platforma nudila dodano vrednost že takrat, ko bo v mreži samo 10
ali 50 ljudi. To je trenutno izziv take mreže! Način, kako doseči to, je, da se osredotočimo na zelo konkretne projekte – ustvariti je treba zelo gosto omrežje med majhnim številom ljudi z zelo fokusirano vsebino.

Poskusiti velja vzpostaviti stike po posameznih skupnostih, tako v Ameriki kot v Argentini, in se osredotočiti denimo na tiste, ki iščejo načine za stalno vrnitev v Slovenijo. S fundacijo ASEF bomo vsekakor pomagali.

Besedilo: Brane Krajnik,, Blanka Markovič Kocen

Fotografije: Osebni arhiv Jure Leskovec

jure-6L-3


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo