Vida Godina, učiteljica harmonike v Kanadi: Harmonika, ta čarobni inštrument!


Avtor: adminkp Datum: 319 dni nazaj.


»Harmonika v Kanadi ni zelo priljubljena in velja za eksotičen inštrument. Da jo igra ženska, je pa sploh nekaj popolnoma nenavadnega,« je razmišljala Vida Godina, ki živi v kanadskem kraju Mississauga v Ontariu, kjer igra in poučuje harmoniko.

Vida Godina je harmoniko začela igrati že v otroštvu. (Foto: osebni arhiv Vide Godina)

Vida Godina je sicer rojena v Montrealu, a je svoje ime dobila po slovenski babici. Njena družina prihaja iz Suhe krajine. »Moj ded je iz Slovenije prišel v Kanado leta 1927. Tedaj je pustil svojo ženo, se pravi mojo babico in otroke v Sloveniji, misleč, da se bo vrnil, a se ni,« je začela razlagati svojo družinsko zgodovino. Njena babica Vida je sama vzgojila tri otroke in vodila gostilno v vasi Hinje. Vidin oče je šel v Kanado, ko mu je bilo 22 let: »Tedaj je prvič srečal svojega očeta, se pravi mojega deda. Pregovoril ga je, da se je vrnil v Slovenijo, toda v Hinjah je že nekaj mesecev po vrnitvi umrl.« Ko je njen oče po vojni odšel v Kanado, je ključe gostilne pustil starejšemu bratu: »Njegovi otroci še vedno vodijo gostilno, čeprav živijo v Ljubljani.«

Smisel za gostinstvo se je pokazalo tudi v kanadskem delu družine. Vidin oče je odprl majhen bistro s prigrizki v krajevni športni dvorani: »To je vodil kot pravi slovenski gostilničar, tako da se je z vsakomer pogovarjal. Ljudje se ga še danes spominjajo.« Tudi Vida je bila nekaj časa skorajda gostilničarka. Ne zares, pa vendar je bila povezana s hrano. Ko se je poročila, se je primožila v družino, ki je imela v kraju Mississauga mesarijo. Pravzaprav slovensko mesnico in majhno tovarno za predelavo mesa. »Petindvajset let sem prodajala klobase in slovenske ter jugoslovanske delikatese. Tako sem bila vedno v stiku s slovensko, pravzaprav s skupnostjo vseh jugoslovanskih narodov. Ko so prišli v našo mesnico, so se počutili kot doma.« Vidi tudi ni bilo pretežko delati v mesnici: »Navsezadnje prihajam iz družine gostilničarjev.«

S harmoniko jo je začaral bratranec

Kljub vsemu je njena glavna strast glasba. Na dan je prišla že, ko je bila otrok. Starši so njenemu bratu določili, naj se uči harmoniko. Toda tega ni hotel in učne ure so pripadle Vidi. »Moja strast do harmonike se je začela že veliko prej, ko sem bila stara pet, šest let. K nam na obisk je prišel moj bratranec, ki je sicer živel v Sloveniji. Igral je harmoniko in lepo pel. Oboževala sem njega in njegovo glasbo. Ko se je vrnil v Slovenijo, sem bila res žalostna. Nekaj mi je govorilo, da je to pot, ki jo je moral zasledovati, pot glasbe.« Ko je torej dobila možnost, da se uči harmoniko, jo je zagrabila z obema rokama. Bila je odlična učenka: »Pri petnajstih sem se učila novih skladb s posnetkov, ki so jih iz Slovenije pošiljali bratrancu, da bi omilili njegovo domotožje. Še vedno imam te posnetke.« Kasneje se je začela učila še klavir. Tako močno jo je ujela glasba, da je študirala igranje klavirja in postala učiteljica klavirja.

Veselice so v Kanadi priljubljene

Seveda harmonike ni odložila. »Med študijem sem za eno leto odšla v Slovenijo. V gostilni mojih sorodnikov smo imeli vsak konec tedna veselico.« Vida je srkala vse, kar je bilo povezano s slovensko glasbo: »Na podarjen kasetofon sem snemala pesmi, ki so jih igrali.« Iz vseh teh posnetkov je pred dvajsetimi leti posnela svoj prvi glasbeni projekt, katerega tema je bila kuhinjska miza: »Kadar koli sem bila v Sloveniji, smo se vedno zbrali ob kuhinjski mizi. Svojemu kanadskemu učitelju joge sem povedala le nekaj besed o slovenski kuhinjski mizi in čez nekaj dni mi je prinesel prelepo pesem na to temo, ki sem jo vključila v posnetke.« Uporabila je tudi posnetke petja ptic, ki jih je slišala zgodaj zjutraj v Sloveniji, pa tudi petja otrok svojih slovenskih sorodnikov, ki jih pogosto obiskuje.

Že zelo zgodaj se je odločila, da harmonike ne bo igrala v ansamblu in na veselicah. Zdelo se ji je, da bi bilo to preveč naporno, saj so v Kanadi veselice zelo priljubljene. Kanadski Slovenci imajo organizirane piknike in kot pravi, poleti ne mine konec tedna, ne da bi imeli veselice: »Ne le eno, več jih je naenkrat. Na vseh je glasba in ples.« Na veselici zaigra le, če jo povabijo na oder: »Raje sem se odločila, da bo moj poklic poučevanje. Večinoma poučujem klavir, sem in tja pa tudi harmoniko.« So jo pa zvabili, da je nastopila na tekmovanju in postala najboljša harmonikarica med kanadskimi Slovenci. Od tekmovanja dalje je Vida ponovno odkrila svoje navdušenje nad harmoniko: »Vsak dan jo vadim, igram sama zase. Imam namreč kar štiri harmonike.« Ker je v Kanadi skoraj nemogoče kupiti harmoniko, za vsako od njih zelo natančno ve, kako jo je dobila. Prvo je v Kanado prinesel njen oče: »Bila je zelo stara avstrijska harmonika iz leta 1945. Na tej sem se začela učiti. To je bil tudi inštrument, na katerega je igral moj bratranec, ko je bil v Kanadi, tako da je to zame še vedno čarobni inštrument.« Kasneje ji je oče prinesel še harmoniko znamke Melodija Mengeš. Tretjo si je kupila pri Walterju Ostanku, Slovencu in kanadskemu kralju polke, ki je za svoje igranje dobil celo tri grammyje: »Gospod Ostanek je moj prijatelj. V njegovi trgovini sem si kupila harmoniko Zupan.« Četrto harmoniko je kupila od harmonikarja ansambla Mladi Dolenjci, ki so bili na turneji v Kanadi: »Skoraj je jokal, ko mi jo je dal.« Toda Vida si želi še ene harmonike, ki pa je izjemno draga in počasi varčuje za nov inštrument. Harmonika pa ni edina vez, ki jo prek umetnosti povezuje s Slovenijo. Napisala je tudi deset kratkih zgodb o svojih spominih na Slovenijo, od tega, kakšna je bila njena babica, do tega, kako je vozila katrco. »Morebiti bi morala zgodbe izdati v knjigi,« razmišlja Vida Godina, ki svoje slovenske korenine skrbno neguje s pomočjo umetnosti.

dnevnik.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo