Tischlerjev nagrajenec Janko Zerzer


Avtor: adminkp Datum: 245 dni nazaj.


Domači kruh in skrb za skupnost

Letošnji Tischlerjev nagrajenec Janko Zerzer je z Nedeljo izredno povezan. Leta 1978 je napisal svoj prvi komentar in to počel skoraj štiri desetetja. Z Nedeljo je prišel v stik že kot otrok, ko jo je raznašal po domači fari. Nedelji pa je zvest tudi sedaj, saj na zadnji strani ureja rubriko narečnih besed Po domače. Ob bližnji podelitvi Tischerjeve nagrade smo z njim pogledali v preteklost in v prihodnost.

Janko Zerzer je tesno povezan z Nedeljo. Foto: Vincenc Gotthardt

Prejeli boste jubilejno 40. Tischlerjevo nagrado. Kakšne spomine imate na Joška Tischlerja, po katerem je nagrada poimenovana? Kakšna so bila vajina srečanja in kako močno je Tischlerjev pečat še danes viden v slovenski narodni skupnosti?

Dr. Tischlerja smo že kot otroci poznali in častili, saj je prihajal na kulturne prireditve, ko smo nastopali na vasi. Seveda je tudi spremljal življenje in delovanje dijaške mladine na Plešivcu. Ko sem po končanem študiju na Dunaju prišel na Slovensko gimnazijo, me je sprejel odprtih rok, saj se je učiteljski zbor še polagoma formiral. Potem pa je med nama postalo prav tesno razmerje in pogosto smo se srečavali z Vinkom Zwittrom na Kobariški cesti, reševali svet in si privoščili kak kozarček rdečega vina. Ko sem se poslovil od samskega stanu, me je podpiral kot poročna priča. Pri njegovem pogrebu v Žrelcu pa sem mu skupaj z gimnazijskim zborom zapel njegovo najljubšo pesem, Sirota jaz okrog blodim.

Tischlerjeva nagrada je bila za vas in Matevža Grilca nekaj desetletij neke vrste vsakoletni ritual. Izročala sta jo, vi kot predsednik Krščanske kulturne zveze in Matevž Grilc kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Bi lahko razkrili ozadja, kako je prišlo do ustanovitve te nagrade in v čem je njena posebna vrednost?

Prvo Tischlerjevo nagrado je podelila Krščanska kulturna zveza leta 1979, prejemnik je bil Lajko Milisavljevič, izredno uspešni zborovodja šentjakobskega mešanega zbora. Nagrado je predlagal dipl. inženir Franc Kattnig, odbornik KKZ. Seveda prve podelitve ni mogoče primerjati s tem, kar doživljamo danes. Kot lavdator je bil seveda predviden predsednik Lovro Kassl, ki pa je zbolel in je moral opoldne v bolnišnico. Nato je Kattnig napisal besedilo in mene delegiral, da ga preberem, jaz pa sem bil še v Št. Petru pri pouku, tako da sem šele zadnji trenutek prišel v Celovec. V dvorani je bila le peščica udeležencev, med njimi župan Guggenberger, torej je bila podelitev dvojezična. Ko sem bral nemški del, sem obrnil list, ki pa je bil prazen, ker se je pri kopiranju nekaj zataknilo. Podelitev je kljub temu uspela. S tem odlikovanjem smo hoteli pokazati kulturnim garačem naše priznanje in hvaležnost za vsa prizadevanja.

Marsikatera pomembna kulturna pobuda med koroškimi Slovenci v preteklih štirih desetletjih, ki je medtem prešla tudi v naslednje rodove, nosi vaš pečat, oziroma je bila rojena v trojici Janko Zezer, Franc Kattnig in Nužej Tolmajer. Jezikovne počitnice v Novem mestu, Gledališka in lutkovna delavnica najprej v Fiesi in sedaj v Ankaranu, Koroški kulturni dnevi na Primorskem, v Ljubljani in Mariboru, Literarni in govorniški natečaj ob Tischlerjevi nagradi, Slovenščina v družini … so le nekatere pobude. Kaj je skupno vsem tem pobudam, da so tako uspešne?

Res je bila omenjena trojica ves čas kreativna in podobnih inovacij je bila dolga vrsta, da omenim le narodopisno dejavnost, ki je dosegla take dimenzije, da je na tej osnovi nastalo izredno podjetno Narodopisno društvo Urban Jarnik. Zanimivo pa je naslednje: mnogo idej se ni rodilo v pisarni, temveč na sprehodih ali potovanjih. Svojčas zelo atraktivno družinsko petje se je npr. rodilo na vračanju s Stola. S Kattnigom pa sva, ko je stanoval še v Celovcu na Vetrinjski ulici, leta dolgo križarila po Križni gori. Vsako nedeljo je ob sedmih zjutraj pozvonil na moja hišna vrata, potem pa sva tekla, hodila zmerno ali vpletla kako gimnastično vajo, posedela na kakem hlodu in razmišljala o tem, kar bi se dalo realizirati pri Krščanski kulturni zvezi. Tako sem spoznal, kako koristno je tako imenovano kreativno pešačenje, o katerem sem šele leta pozneje izvedel, da je znanstveno raziskano.

Vedno je bilo za vas pomembno povezovanje Slovencev v zamejstvu in zdomstvu. Zakaj je po vašem potrebno povezovanje Slovencev po vsem svetu?

Ker smo koroški Slovenci le ena slovenska skupnost, ki živi zunaj matične dežele, je nujno potrebno povezovanje, ker je naša usoda in so naši eksistenčni problemi enaki ali vsaj podobni. Tako so se iz občasnih pevskih ali igralskih gostovanj na Primorskem in gostovanj na Koroškem rodili na nekem srečanju v Ukvah leta 1983 Primorski in Koroški kulturni dnevi, ki jih z bogatim programom izmenično prirejamo vsako leto. Ravno tako je potrebno in koristno povezovanje s Slovenci v zdomstvu, in to smo napeljali že v času, ko to nikakor ni bilo po volji tovarišem na Koroškem in politikom v bivši Jugoslaviji. Ko je MoPZ Kočna iz Sveč leta 1985 gostoval pri slovenskih rojakih v Kanadi in Združenih državah, je to neki koroški tednik zelo pikro komentiral. In ko sva z glavnim urednikom Celovškega zvona leto kasneje potovala v Argentino, je po najini vrnitvi prišla smetana ljubljanske kulture, minister za kulturo, predsednik Kulturne skupnosti in načelnik Zveze kulturnih organizacij v Celovec, da sva poročala, kaj sva tam doživela. Da se je prav ta obisk v Južni Ameriki sijajno obnesel, je seveda izredno pozitivna posledica te akcije.

Z ustanovitvijo pobude Slovenščina v družini ste opozorili na pomembnost govorjenja domačega narečja v družini. Tudi v Nedelji urejate rubriko »Po domače«. Narečje je naročje jezika, pravi misel. So koroška narečja še dovolj živa, da se bodo ohranila?

Da so prav naša narečja edina garancija za narodno preživetje, bi moralo biti jasno vsakemu pametno mislečemu rojaku/rojakinji. V otroškem vrtcu ali v šoli priučeni jezik, če sploh uspe, je za izobraženega in kulturno aktivnega Slovenca potreben, ni pa po vsej logiki in spoznanjih nujno zagotovitev, da bo jezik ostal živ v dotičnem rodu. Do maternega jezika ima človek čustven odnos, ki ga kot tuj jezik kakor npr. perfektno priučena angleščina, ki se je poslužuje po potrebi, ne more imeti. Ne razumem staršev, ki so sami odraščali v krajevnem narečju, da učenje jezika delegirajo vrtcu ali šoli. Žal je marsikdo nasedel zlobni propagandi, da so narečja grda in jih je treba pozabiti. In normalno obvladanje kakega koroškega narečja je najboljša osnova za obvladanje knjižnega jezika. Zelo dobro poznam družine, kjer je hčerka, ki je odraščala zunaj Koroške in ni imela niti ene ure slovenskega pouka, vsega Harry Potterja prebrala v slovenskem prevodu, sin pa po končani ljudski šoli v tujini ob prestopu na Slovensko gimnazijo od prvega dne naprej ni imel problema z učnim jezik.

Po poklicu ste bili profesor, po poklicanosti kulturni delavec, tesno ste tudi povezani z naravo, saj ste znani tudi po tem, da znate cepiti drevesa in razmnoževati trto. Kako ste vse te tri poklicanosti združevali v svojem življenju in kako se prepletajo?

Ob svojem poklicu kot učitelj je bilo zame kulturno delovanje od otroških let nekaj samoumevnega. Da pa ima človek tudi še kake manj zahtevne konjičke, ni nič posebnega, saj to potrebuje za razvedrilo. Moram pa priznati, da sem na marsikaterem področju, s katerim se od časa do časa ukvarjam, skromen diletant. Zelo ponosen sem, da sem s cepljenjem ohranil nekaj starih sort jabolk, ki sem jih dobil s seboj, ko sem kot otrok šel past krave, priznam pa tudi, da se mi cepljenje od časa do časa ponesreči, za kar mi je zelo žal. Razmnoževanje trte pa je tako preprosto, da sploh ni treba o tem govoriti, saj je samo treba odrezati poganjek in ga zasaditi na sončnem mestu v zemljo. Imam pa res veselje, če lahko trto, ki je prek Sveč prišla iz Radovljice, prepustim kakemu prijatelju ali sodelavcu in mu lahko privoščim to imenitno grozdje.

V pesmi »Oj te mlinar« pojete z MoPZ Kočna znameniti solo. V vaši družini veste, kako se iz dobre moke zamesi testo za kruh. Kako pomembno je, da vnuki obdržijo stik z domačnostjo, z zemljo, s prvinskim? Kaj si želite za njihovo prihodnost?

Res mi je v veliko zadoščenje, da je v moji družini pristna domačnost tako živa. Kruh, ki ga vsak teden peče moja hčerka v Dobju, je močno podoben tistemu kruhu, ki ga je moja mama pekla vsakih štirinajst dni in rad se spominjam, da je bil najboljši, ko je bil star dva tedna. Starejša vnukinja je že končala univerzo in zdaj obiskuje vojaško akademijo v Wiener Neustadtu. Fant je lani maturiral v Kugyjevem razredu in študira pravo. Moji dve mlajši vnukinji odraščata ob Dobškem jezeru, obiskujeta ljudsko šolo v Ledincah in se v domačem društvu pridno udeležujeta. Hčerka Nada je bila nekaj let zaposlena na Dunaju in jo ni ravno vleklo na Koroško. Medtem se je sprijaznila z Dobjem, poje pri Dobškem kvartetu in loškem cerkvenem zboru in se angažira pri Kulturnem vrtu ob jezeru. Moja želja je seveda, da bi se vsi vnuki, tudi ko bodo odrasli, vključili v domače življenje. Vsekakor so pogoji za to dani, in kar me še posebej veseli: vsi štirje tudi med seboj govorijo izključno po mami in babici lepo brnško narečje, čeprav odraščajo v pretežno ali izključno nemško govorečem okolju.

Vaša osebna poznanstva z umetniki iz Alpsko-jadranskega prostora so vas spodbudila, da ste pred več desetletji kot predsednik SPD Kočna ustanovili Slikarski teden. Kakšno dodano vrednost ima umetnost za življenje?

Da vsake vrste umetnost neskončno bogati življenje, je splošno znano. Naj bo to glasba ali likovna umetnost, najbolj priljubljene zvrsti. Res sem rad zahajal na razstave in tudi osebno poznal marsikaterega slikarja. Da pa je nastal Slikarski teden v Svečah, ta zgodba ima več očetov. Prijatelj Valentin Oman, moj sošolec na Plešivcu, se je kot že priznan umetnik večkrat udeležil prireditve Ex tempore v Piranu in ob nekem srečanju s Francem Kattnigom je predlagal, da bi kaj podobnega prirejali tudi na Koroškem, morda pri njem v Rožeku. Kattnig mu je rekel, da njegovo društvo kaj takega ne bi zmoglo in je mene vprašal, kako bi bilo v Svečah, kjer je bil predsednik društva inšpektor Valentin Inzko in jaz član odbora. Nato sem idejo prevzel, vendar sem jo modificiral. Ex tempore ni prišel v poštev, pač pa slikarski teden, na katerem bi sodelovali umetniki iz Alpsko-jadranskega prostora, torej iz Italije, Slovenije in Koroške. Omanu je bil ta koncept všeč in mi je takoj pomagal najti kandidate, saj je iz svojih srečanj poznal dolgo vrsto slikarjev. Seveda pri SPD Kočna ni bilo toliko sredstev na voljo, da bi lahko financirali tako zahtevno prireditev. Torej sem se obrnil na dr. Apovnika, vodjo biroja za narodno skupnost pri deželni vladi, in res smo dobili tako izdatno vsoto, da smo umetnikom lahko nudili prosto bivanje v Svečah in še povrnili potne stroške. Odmevnost že kar prvega tedna leta 1981 je bila tako velika, da skoraj ni bilo mogoče verjeti. K temu sta v prvi vrsti pripomogla Valentin Oman in Hans Staudacher, izredno komunikativna udeleženca. Zelo dobro se je obnesla tudi družabnost pri Adamu, kjer je bil kraj srečanja umetnikov z domačini. Tam so bile tudi prireditve med tednom in na koncu tedna razstava v polni dvorani in marsikateri vaščan je kupil kako sliko.

Tudi pesem je del vašega življenja. Desetletja dolgo ste peli pri Kočni in cerkvenem zboru. Kaj vam je pomenilo petje in kakšen je občutek poslušati Bernardo Fink?

Ker smo imeli pri Adamu svojčas, ko sem bil še otrok, gostilno in majhno kmetijo, smo imeli natakarico in služkinjo, nekaj, česar si danes ne moreš več predstavljati. In po večerih se je pelo v kuhinji. Ko je bil konec vojne in nacizma, se je spet poživilo kulturno življenje in legendarna Paula Oitzl je vodila otroški zborček. Z njim smo celo že leta 1946 gostovali. Npr. v Št. Janžu, pri Cingelcu na Trati, pri Gabrielu v Lešah in pri Prangarju v Zmotičah. Vozili smo se na grotah, ki jih je vlekla šimla. Na Plešivcu smo imeli seveda hišni zbor, pri katerem sem sodeloval. Ko sem prišel na počitnice domov, sem se na koru pomešal med altistke, po mutiranju nekaj časa med tenorje in končno med basiste. Zdaj sem se počutil odraslega. Ko sem se preselil v Celovec, sem seveda več desetletij ostal sveški cerkveni pevec in sem se peljal vsako nedeljo v Sveče k maši, pa tudi med tednom na vaje. Zbor smo imeli tudi kot študentje na Dunaju in leta 1965 smo ustanovili v Svečah Moški zbor, ki ga je vodil prof. Anton Feinig, organist in vodja cerkvenega zbora. S tem zborčkom smo potovali leta 1985 v Kanado in ko smo imeli prvi nastop v Torontu, nas je 600 poslušalcev sprejelo z neverjetnim navdušenjem. Lep uspeh pa smo želi tudi pri koncertu v Chicagu. Kot Celovčan sem se pridružil tudi Gallusu, z njim pa sem spoznal vrsto zanimivih krajev. Nastopali smo v ljubljanski filharmoniji, pevske turneje pa so nas vodile v Nemčijo, Francijo, Kanado, Združene države, Argentino, Avstralijo, Ukrajino. Petje me je spremljalo vse življenje in v vsaki skupini sem užival in sem seveda hvaležen, da sem mogel sodelovati. Ko sem leta 1986 v Buenos Airesu spoznal Bernardo Fink, ki je takrat že pela in se izpopolnjevala v Švici, sem pri ljubljanskih kulturnih politikih dosegel, da so jo povabili v Celovec, Trst in Ljubljano. Danes je Bernarda Svečanka, sveška cerkvena pevka in sodi med najbolj iskane koncertne pevke povsod na svetu.

Slovesna podelitev Tischlerjeve nagrade Janku Zerzerju bo v petek, 25. januarja 2019, ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. Pozdravne besede bo spregovoil Janko Krištof, nagovor pa bo imel Zdravo Inzko. Za glasbeni okvir bosta poskrbela Cerkveni zbor iz Sveč in Bernarda Fink.

Vincenc Gotthardt,

Nedelja


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo