Slovenski umetnik, ki je s kipom okrasil največjo križarko na svetu


Avtor: adminkp Datum: 489 dni nazaj.


Symphony of the seas, največja križarka na svetu in ladja presežkov, je aprila iz Barcelone zaplula v Sredozemlje. Med umetniškimi deli, ki jo krasijo, v glavni avli ladje stoji tudi velika skulptura, pod katero se je podpisal slovenski umetnik Gregor Kregar. Že 21 let živi v Aucklandu na Novi Zelandiji, kjer je ostal po magisteriju. Tam si je ustvaril tudi družino, s katero redno obiskuje Slovenijo.

Foto: Ana Kovač

Kakšno je življenje na Novi Zelandiji v primerjavi s Slovenijo?

Družba na Novi Zelandiji je zelo multikulturna. Avtohtono ljudstvo so Maori, velik vpliv pa so imele Anglija in anglosaške dežele. Veliko je Polinezijcev s Samoe, iz Tonge in tako naprej in Auckland je eno izmed največjih pacifiških mest, veliko je otočanov. Lahko bi na primer rekli, da je Samoancev že več v Aucklandu in na Novi Zelandiji, kot na Samoi.

V primerjavi s Slovenijo je to dosti drugače. Slovenija je še vedno precej monokulturna, Nova Zelandija pa je dežela emigrantov. Je zelo veliko različnih vplivov in bi zato tudi za ljudi zelo težko posplošil in na splošno opisal, kakšni so.

Pri hrani je velik vpliv azijske hrane, rib. Tudi podnebje je drugačno. V Sloveniji imamo izrazite štiri letne čase, v Aucklandu je podnebje subtropsko. Pozimi je seveda bolj mrzlo, a je drugače, čez dan je lahko tudi od 15 do 20 stopinj, lahko si tudi v kratkih rokavih.

Ste se morali poleg vožnje po drugi strani ceste še česa navaditi?

Da, tega sem se moral navaditi, a sem že prej veliko potoval zaradi dela in tudi veliko prevozil po levi strani ceste. Velika sprememba je na primer jezik. Na začetku razmišljaš v slovenščini in to prevajaš v angleščino, po nekem času pa se privadiš in začneš razmišljati v angleščini, ker za komunikacijo porabiš manj energije.

Sprememba so bili tudi letni časi. Trenutno je pri nas zima in ko je v Evropi zima, je pri nas poletje. Ob božiču, ki sem ga bil navajen v belini, je tu poletje, si v kratkih rokavih, se kopaš, greš na čoln in takšne stvari. Na neki način je to prav dobra sprememba. Tudi glavne počitnice se tu dogajajo ravno okoli božiča. Glavna turistična sezona je nekje od konca decembra do sredine januarja, ko si ljudje tudi vzamejo dopuste. Julija in avgusta, ko so počitnice v Evropi, je tu tega bolj malo, ker imamo zimo.

Kako so vas našli za Symphony of the Seas?

Kustosinja z Nove Zelandije, ki je delala v aucklandski galeriji, je na neki konferenci v Braziliji spoznala kustosinjo, ki je glavna tudi za izbiranje umetnosti za to ladjo, in ji je povedala zame.

Na začetku sem bil kar presenečen nad tem, da bi delal kip na potniški ladji, na taki tudi sam sploh še nisem bil, niti ne vem, če kdaj bom, po drugi strani pa ladja sprejme okoli 6800 gostov in 2200 osebja. To se menja vsakih sedem ali deset dni in to pomeni vsako leto zelo veliko ljudi, v desetih letih so to milijoni potnikov, kar je za neko javno postavitev kar v redu. Upajmo, da se ljudje na tej ladji tudi zanimajo za to.

Kakšen je občutek, ko sestaviš takšen projekt?

Občutek je zelo dober, a pri postavljanju je bilo vse zelo stresno. Delali smo tri tedne in čisto do zadnje minute. Končali smo ob polnoči, naslednji dan pa smo morali voziti do Pariza, od koder smo leteli v Zagreb in šli v Ljubljano. Potrebovali bi vsaj še en dan. Tudi zato, da bi se skulptura še malo bolje fotografirala, je bil pa dober občutek, da smo jo dokončali.

Za delo v takšni ladjedelnici so posebni protokoli, zato bi morali najprej začeti uvajanje za varnost pri delu, pa smo že s tem zamujali in izgubili dva dneva, nekaj dni smo čakali na transport, pa dvigal, ki bi jih morali dobiti, ni bilo. Naknadno smo morali zakriti tudi nekaj lukenj, ker so se zbali, da bi se kdo na njih popraskal in so se želeli zavarovati pred tožbami.

Bil je kar izziv, da smo delo zaključili v pravem času. A s takimi postavitvami je običajno tako, vedno se zgodi kaj nepredvidljivega.

Kaj je bil povod za idejo kipa na križarki, ki ste ga poimenovali Paradox Void?

Povod je bil, da se aktivira prostor glavne avle in se naredi izkušnja transformacije tega prostora. Ko konstruiram, razmišljam veliko o percepciji - kako gledamo na prostor, skozi katerega hodimo in se začnemo zavedati tudi neke svoje prisotnosti, zato so te plošče vedno nekakšna zrcala. Zrcalijo tebe, poleg tega pa še ves prostor in ga nekako spremenijo. Če je postavljeno zunaj, nebo pride na tla in tla se dvignejo v nebo, ti pa si pri tem nekje vmes.

Pri natanko tem kipu na križarki je bila svetloba zelo pomembna komponenta. V kip je vgrajenih 200 luči, a zaradi odsevov skoraj izgubiš občutek, kaj je prava luč in kaj je odsev. Lahko si začneš postavljati različna vprašanja glede percepcije, torej kaj je realnost in kaj ni, kaj je le slika realnosti in podobno.

Vaše skulpture delujejo kot delo nekoga, ki je velik perfekcionist. Jo potem, ko jo sestavite, še ocenjujete in opazite kaj, kar bi morda spremenili?

Vedno se nekaj naučiš. Tudi če uporabljaš podobne materiale in tehniko, je še vedno vsak kip, ki ga narediš, unikat. In vsak ima svoje izzive in pri vsakem dobiš nove izkušnje. Kot sem prej omenjal, delo na neki ladji, kjer dela 2500 ljudi in kjer ne gre vse po načrtih, je kar izziv, a ko ga končaš, lahko razmišljaš, kako bi stvari naredil v prihodnosti. Zato upajmo, da se moje delo razvija v pozitivno smer, kar se mi zdi pomembno pri vsakem umetniku.

Če omeniva paviljon iz odpadnega lesa, v katerem so gugalnice na zunanji razstavi Sculpture of the Gulf. Ta projekt so popolnoma posvojili tudi ljudje, kajne?
Na tej razstavi, kjer je veliko skulptur, se dostikrat dogaja, da projekt, ki dobi glavno nagrado, ni nujno najbolj popularen pri občinstvu. V letu 2013 je paviljon dobil tako glavno nagrado kot tudi glavno nagrado obiskovalcev, ker je večina glasovala prav zanj. To se res ne zgodi pogosto.

Odločitev, da boš kipar in se preživljal z umetnostjo, verjetno danes ni najlažja odločitev?

To je kar neumna odločitev (smeh, op. a.). Odločiti se je treba, kaj te zanima v življenju. Ali boš delal samo zaradi denarja, ali te zanima delo tudi zaradi drugih stvari. Verjetno je najbolje, če lahko združiš oboje, gotovo pa to ni lahko. Najbrž je v tem času lažje preživeti, če delaš kaj drugega, kot v kiparstvu. Po drugi strani pa to ni odločitev, je način življenja. Lahko sicer delaš kaj drugega, a prej ali slej boš spet začel delati kipe.

Na začetku moraš delati nekaj različnih služb, da podpiraš to, kar delaš, a potem se stvari začnejo dogajati. Prej sem delal tudi na fakulteti, nato sem moral imeti tudi še druge službe, a vsaj zadnjih deset let že delam samo to.

Kako pa je s produkcijskimi stroški in razstavninami?

Še posebno večji projekti so vedno povezani z visokimi stroški. Na Novi Zelandiji imam kar velik atelje oziroma halo, veliko 400 kvadratnih metrov. Vedno imam tudi vsaj enega asistenta, včasih tudi več, odvisno od projektov.

Včasih so pri naročilih, pri bolj stalnih postavitvah, stroški precej večji. Pri začasnih postavitvah se lahko projekt naredi tudi za manj denarja, ker se ne uporabljajo tako dragoceni materiali, pa spet je odvisno od tega, kaj se dela.

Vsaka stvar, ki se dela na unikaten način, takoj kar veliko stane. Ljudje dostikrat tega ne razumejo, ker so zaradi množičnega proizvajanja izdelkov s tem izgubili stik.

Vedno se sicer delajo tudi projekti, ki so komercialni, v smislu tega, da lahko zanje prejmeš plačilo, potem pa so tu še projekti, ki so finančno nelogični in se sredstva samo zapravljajo (smeh op. a.).

Recimo?

Leseni paviljon z gugalnicami je sicer videti kot začasni projekt, a najprej smo 11 ton odpadnega lesa zbirali od dva do tri mesece. Nato ga je bilo treba urediti, razrezati, pobrati ven žeblje. Treba ga je bilo pripeljati na otok Waiheke in nato sestaviti skupaj. Porabili smo 30.000 žebljev. To so bile zelo dolge ure mene in še dveh asistentov.

Tu so stroški delavcev, prenočišča, hrane, transporta, kar sem moral kriti sam. Ti stroški so bili v tisočih in tisočih evrov. Prva nagrada je bila 20.000 dolarjev, nagrada za najbolj priljubljeno skulpturo pa je prinesla 5000 dolarjev. Na koncu, ko smo morali projekt podreti, smo morali spet zapraviti veliko - bager in tovornjak sta bila 3000 dolarjev, stroški odpada pa še nadaljnjih 3000 dolarjev.

Koliko je treba delati na tem, da si po končanem študiju toliko samozavesten, da znaš svojemu delu postaviti ceno?

To je zelo preprosto. Stvari so vredne toliko, za kolikor jih lahko prodaš. Če je nekdo sposoben določiti stvari visoko ceno in to prodati, je lahko vredna toliko. Menim, da cena umetnika raste z razstavami, z rezimejem razstav, še posebej v javno priznanih galerijah. To še zlasti določajo pomembne galerije. Tu so potem različne nagrade, vključevanje v različne kolekcije in ko se te stvari začnejo zbirati, začne tudi cena rasti. Pri kiparstvu je spet nekoliko drugače, zato ker so že sami fizični stroški teh projektov dovolj visoki in je to vedno pomemben dejavnik pri določanju cene.

Kaj bi priporočili tistim, ki so na podobni poti?

Predvsem to, da resno zastavijo. Če se za to odločijo, morajo močno zagrabiti in v to dati vse. In to gotovo ni tako le pri kiparstvu, tako je tudi pri drugih stvareh - če se res ne potrudiš, se stvari ne zgodijo kar same od sebe. Težko je reči, da je nekaj recept za uspeh. V te recepte ne verjamem. Vsaka zgodba je unikatna.

SiolNET


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo