»Slovencev nihče noče več pregnati iz teh krajev«


Avtor: D.L. Datum: 27 dni nazaj.


Novinarji o vprašanjih, ki so lahko tudi kočljiva – za razliko od politikov – običajno spregovorijo brez dlak na jeziku, zato je za okroglo mizo Kako nas vidijo drugi, ki je bila vključena v dopoldanski spored zaključnega dne Slofesta, vladalo precejšnje zanimanje. No, kakih posebnih kritik na račun »nas«, kar nas bi lahko postavilo pred ogledalo (včasih ne škodi ...), nismo slišali, je pa bila razprava vsekakor zanimiva.

Zasedba debate, ki jo je vodil novinar Sandor Tence, je bila drugačna in bolj omejena od napovedane, kar pa je moderatorjevim sogovornikom omogočilo, da so razčlenjeno podali svoje misli. Bolj jim je jezik tekel, ko so razmišljali o Sloveniji, k čemur jih je Tence spodbudil z uvodnim vprašanjem. Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija v Rimu, v »prejšnjem življenju« pa izjemno cenjeni igralec Slovenskega stalnega gledališča, je ocenil, da je bila Slovenija dolgo let poznana le na severovzhodu Italije, kjer so nanjo gledali pretežno skozi prizmo predsodkov, ki so se zdaj razblinili, za Rim pa je še vedno neznanka. »To je tranzitna država, ki Italijane, ko jo obiščejo, ugodno preseneti in jo imajo za zeleno državo, geopolitično pa zanje pripada nekemu neopredeljenemu vzhodu. Za to je v največji meri kriva sama, premalo si namreč prizadeva za svojo prepoznavnost,« je ocenil.

Mauro Manzin, ki pri tržaškem Il Piccolu spremlja Slovenijo, saj je zrasel v dvojezični družini in tekoče govori slovensko, je takole opredelil sosednjo državo: majhna, v EU čvrsto pod nemško-francoskim škornjem, za večjo evropsko prepoznavnost pa bi morala imeti aktivnejšo vlogo na Zahodnem Balkanu in zahtevati evropskega komisarja za širitev. Sicer se na mednarodni sceni dobro znajde, je stabilen član EU in Nata, hkrati pa ohranja dobre odnose z Rusijo. V Trstu gledajo postrani na drugi tir Koper-Divača, zavedati pa se moramo, da je prihodnost severno-jadranskih pristanišč v njihovi integraciji. Slovenija je lahko za Italijo okno na Balkan. Italijanski podjetniki ne poznajo tamkajšnjih razmer, ne obvladajo nobenega tujega jezika, Slovenci pa ja, povrhu še tekoče govorijo angleško in bi jim lahko bili zato v veliko pomoč, a se ne znajo promovirati, je dejal Manzin.

S furlanskega zornega kota je odnos do Slovenije osvetlila kolegica dnevnika Messaggero Veneto Giacomina Pellizzari. »Že zdavnaj ni Slovenija za Furlane le sinonim za poceni gorivo in meso, zdaj so privlačne tudi njene storitve. Veča se tudi razumevanje do prebivalcev Nediških dolin, ki so bili dolga leta zapostavljena skupnost brez možnosti izražanja.«

Urednik spletnega novičarskega portala triesteprima.it, 35-letni Nicolò Giraldi, sin istrskih beguncev, ki so se v Trst preselili leta 1956 (»pri nas doma se o Slovencih in Hrvatih nikoli ni govorilo omalovaževalno«), je prepričan, da za mlade generacije meja na obstaja več. »V Slovenijo odhajajo brez predsodkov in zgodovinskih zamer, na katerih so nekateri pri nas predolgo kovali politični in volilni kapital.«

Kaj pa Slovenci v Italiji? Udeleženci okrogle mize zavračajo pojem manjšina, raje nas opredeljujejo kot skupnost. Zanimiv je bil Petrovec, ki je bil do leta 1988 študent na Zavodu združenega sveta v Devinu. »Zdaj je v Devinu več vidne dvojezičnosti, a je Devin manj slovenski.« Za Rim pravi, da nas preprosto ne pozna. Bolj so tam vidni Grki iz Salenta ali Albanci, posejani po srednji in južni Italiji. Zakaj? »Ker se oni predstavljajo kot 100-odstotni Italijani s svojo jezikovno posebnostjo in svojimi šegami in navadami. Slovenci jezik istovetimo z nacionalnostjo,« je poudaril Petrovec. Lažje nam bi bilo, če bi se opredeljevali kot državljani drugačnega jezika, meni.

Manzin pravi, da je vstop Slovenije v Evropsko unijo in v območje schengna dokončno odpihnil preteklost. »Slovenci se morate otresti ”sindroma obkoljenosti”, nihče noče več pregnati Slovencev iz teh krajev,» je naglasil. »V Italiji se o Slovencih res ne ve nič, kot tudi ne o Italijanih v Istri, za kar je kriva tudi določena politika, saj je bila zgodovina vzhodne meje 50 let tabu tema«. Prikazni iz preteklosti bledijo tudi v Furlaniji, se je strinjala Pellizzerijeva. »Zdaj je Benečija predmet raziskovanj zgodovinarjev, antropologov, jezikoslovcev. Postaja Topolove je zgodba o uspehu, kot tudi špetrska šola, ki je bila podržavljena,« je opozorila.

Zaključil je Giraldi. »Zavrniti moramo vse »izme«, je dejal in opozoril na nove predsodke, pred katerimi nihče ni imun. »Poleti sem prehodil pot ob nekdanji Rapalski meji. Pod Snežnikom, kjer se vijejo skrivne poti migrantov, sem naletel na napis v arabščini: Pozor, mine! Min seveda ni, je le nasprotovanje migrantom.« (ak)

Več novic na spletni strani www.primorski.eu


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo