Podjetniške priložnosti ne poznajo meja


Avtor: adminkp Datum: 449 dni nazaj.


V oddaji Sotočja, 27. avgusta 2018: z Ines Stupica, podjetniško svetovalko iz Celovca, in Daliborjem Udovičem, inovatorjem in podjetnikom s Hrvaške, tudi o priložnostih za čezmejno sodelovanje. Kakšna pa je porabska potica?

Oddajo lahko poslušate na strani Radio prvi.

Podrobnejša vsebina:

Ines Stupica je po končani Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, na katero se je vpisala zaradi omejitve vpisa v Sloveniji, ostala na avstrijskem Koroškem. Na celovški univerzi je, da bi izboljšala svoje znanje nemščine, študirala publicistiko in komunikologijo. Že zgodaj se je soočila tudi z vprašanjem identitete:

“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”

Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:

“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”

Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.

Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:

“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”

Priložnosti je veliko, pravi:

“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”

Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?

“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”

Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!

Mož, ki je rešil Karlovec pred poplavami

Med uspešnimi podjetniki slovenskega rodu na Hrvaškem je štiridesetletni Dalibor Udovič z Reke, magister gradbeništva, ki končuje doktorski študij. Več let je bil dejaven v obeh manjšinskih svetih, na mestni in županijski ravni ter v društvu Bazovica.

Leta 2011 se je podal v samostojne podjetniške vode. Njegovo podjetje, ki zaposluje 70 delavcev, ima danes poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Je strokovnjak in na področju geotehnike in geomehanike ter inovator na področju protipoplavne zaščite. Reški Novi list ga je marca letos po uspešnem posredovanju v Karlovcu javnosti predstavil kot “človeka, ki je rešil mesto pred poplavo”. To ne drži, pravi v pogovoru z Marjano Mirković, Karlovec so rešile Hrvatske vode, ki so jih najele:

“Mi smo inovatorji in smo pomagali z novim protipoplavnim sistemom. Njegova prednost je, da se ga lahko zelo hitro sestavi in razstavi. Sestavljen je iz jeklene mreže in geotekstila, v enem tednu pa lahko postavite 2, 3 kilometre obrambnega nasipa, ki ga, ko se vode umaknejo, hitro razstavite.”

Njegova podjetja se med drugim ukvarjajo z zavarovanjem nasipov, sanacijo skalnatih brežin in delajo tudi v Sloveniji. Težava pa je, pravi, da ni dovolj alpinističnih timov, ki bi bili pripravljeni redno sodelovati, kljub temu pa upa, da bo v Sloveniji našel dovolj usposobljenih kadrov.

Zaradi dela ga zdaj vse bolj vleče k Sloveniji, pojasnjuje. Oba starša sta Slovenca. Sam pa se ima za 3/4 Slovenca. Rojen je bil na Reki materi Slovenki in očetu, sicer prav tako rojenem na Reki, s slovenskimi koreninami po obeh starših. Večino življenja je prživel prav na Reki, zaradi dela pa se je nato preselil v Samobor, zdaj pa v Ogulinu gradijo veliko tovarno.

Ena od ljubezni Daliborja Udoviča je petje. Kot prvi tenor je 12 let pel v klapi Kvarner in pogosto popestril tudi številne kulturne dogodke v društvu, vse do preselitve v Samobor. Tja ga je pred osmimi leti povabil legendarni hrvaški muzikolog, skladatelj in dirigent, pomemben za ohranitev klapskega petja, Ljubo Stipišić Delmata (oče Gibbonija). Pel je v tamkajšnji klapi Samobor in nato še v zagrebški klapi Sagena, a se pred letom in pol zaradi družinskih in delovnih obveznosti poslovil od petja.

Slovenska potica iz Porabja. Foto: Silva Eöry

Porabska potica

Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, odprti pred tremi leti, so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Zakaj prav potica? Kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, so idejo za to dobili na tradicionalnem srečanju “Dobrote slovenskih kmetij” na Ptuju, kjer je bila letos razstava potic:

“Testo in nadev poznamo tudi v Porabju, toda pri nas pripravljamo Retaše, nimamo pa potice. Ko smo se pogovarjali o kulinarični delavnici, smo se odločili, da jo tokrat posvetimo prav potici, da bomo lahko naslednjič na Putj prinesli svojo lastno potico, tako kot imamo svojo gibanico.”

Pri peki jim je pomagala strokovnjakinja za dopolnilno dejavnost in kmečko družino Manca Kovačec iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je s sabo prinesla tudi potičnike, brez katerih ni prave slovenske potice, slaščice, ki so jo v preteklosti pekli samo ob največjih praznikih.

Mariborski kmetijski zavod sicer z rojaki iz Porabja sodeluje že pet let. Začelo se je z delavnicami na turistični kmetiji na Štajerskem, zdaj pa pridejo njihovi svetovalci v Porabje, letos so prvič vključili tudi otroke in jih naučili osnov jahanja, pojasnjuje Manca Kovačec, vesela, da se stiki krepijo.

Vse večji pa je tudi obisk na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer imajo prijave tudi za september, ponosno pove vodja Andreja Kovač, zadovoljna, saj so rezultati še nekoliko boljši, kot so bili lani:

“Moramo pa vedeti, da možnosti za povečanje ni več, dosegli smo maksimum. Kmetija mora ostati prava kmetija, ob kakršnihkoli dograditvah bi izgubila svoj čar. Za nas je pomemben tudi obisk zunaj glavne turistične sezone. Na tem delamo in kar se tiče stacionarnih gostov je tudi september že lepo popolnjen. Zanimivo je pa, da imamo rezervacije že za prihodnje leto. Večinoma gre za goste iz Madžarske, tudi iz Slovenije, prvič pa imamo prijave tudi iz Avstralije. Ne vem, kako so prišli do nas, smo pa veselil, da jih bomo lahko gostili.”

Več v oddaji, v kateri skupaj z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105. rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji, ki praznuje 50 let.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo