Misijonarki Slavka in Bogdana o delu v tujini: Na pohod po vodo ob treh zjutraj


Avtor: adminkp Datum: 488 dni nazaj.


»Vsak človek je vreden dostojanstva, kjer koli je, je človek. Dom je tam, kjer je njegovo srce,« je dejala sestra Slavka Cekuta, ki je bila enajst let misijonarka v Albaniji, danes pa je prostovoljka Škofijske karitas Novo mesto, kjer pomaga albanskim družinam pri vključevanju v slovensko družbo.

Sestri Bogdana Kavčič (levo) in Slavka Cekuta vsaka po svojih močeh pomagata ljudem, ki potrebujejo pomoč. Prva v Afriki, druga zdaj v Novem mestu, prej pa v Albaniji. Foto: Dnevnik

Ko je živela in delala v Albaniji, je bilo njeno poslanstvo delo z zavrženimi in zapuščenimi otroki v misijonski vasi Oret Fatlume ali Trenutek sreče. Vas je ustanovila nemška dobrodelna organizacija, tja pa so nastanili otroke, ki so se potikali sami po deželi. Starši so jih ob odhodu na delo v tujino zapustili ostarelim starim staršem ali sorodnikom, a ti niso mogli skrbeti zanje. Otrokom, starim od štiri do štirinajst let, je skupaj s sodelavci skušala podariti dom.

Razmere za delo vsaj na začetku niso bile lahke. »Po več ur na dan smo bili brez elektrike in pitne vode. Težko smo kupili osnovna živila in higienske potrebščine. Še težje je bilo urejati dokumentacijo za normalno delovanje. Naše otroke in mladostnike je bilo težko vključiti v njihov šolski sistem, ker so bili pogosto moteči zaradi trpljenja, ki jih je zaznamovalo,« pripoveduje sestra Slavka Cekuta.

Z leti se je marsikaj spremenilo na bolje. Danes imajo boljšo infrastrukturo, več možnosti za šolanje, boljši socialni sistem in veliko birokracije, pri kateri se še sami ne znajdejo. Žal je malo možnosti za zaposlitev in veliko korupcije. »Albanija je zame lepa in sveta, s krvjo mučencev prepojena dežela. Ljudje so delavni, topli, temperamentni in zelo gostoljubni. Kljub revščini so mnogi, predvsem žene, umetniki življenja. Spet drugi so utrujeni od življenja in skrbi za preživetje.«

Prav to je eden od vzrokov, da veliko ljudi zapušča Albanijo. Bojijo se revščine, brezposelnosti, korupcije, slabega šolskega sistema in negotovosti v socialnem in zdravstvenem sistemu. Revni gredo po svetu v želji, da bi v tujini našli dobro zaposlitev in s prisluženim denarjem pomagali preživeti sebe in razširjeno družino, ki je ostala doma, v Albaniji. Kar nekaj jih je prišlo tudi v Slovenijo. Vendar, kot pojasni sestra, je med njimi zelo malo Albancev iz Albanije. Po večini so to kosovski Albanci, Albanci, ki prihajajo iz Makedonije, ali pa so prišleki iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.

Migracije so in bodo

»Z njimi se srečujem na Škofijski karitas Novo mesto, kamor prihajajo zaradi stiske, v kateri so se znašli. Nekateri potrebujejo finančno pomoč, žal mnogi ne znajo slovenskega jezika in pri sporazumevanju jim rada priskočim na pomoč. Nekaterim se uspe vključiti v slovensko družbo, drugi so se zaprli v svoj geto. V to skupino sodijo predvsem ženske brez izobrazbe ali z nedokončano šolo. Moški se lažje znajdejo pri zaposlitvi, mlajša generacija pa se že lažje vključuje v družbo,« o izkušnjah z integracijo pojasnjuje Slavka Cekuta, ki je sodelovala pri okrogli mizi, na kateri je Slovenska karitas predstavila triletni mednarodni projekt ozaveščanja MIND – Migracije. Povezanost. Razvoj. V okviru projekta poteka akcija z naslovom Kaj je dom? #whatishome, ki jo izvaja 12 organizacij karitas v 11 evropskih državah. Projekt sofinancirata Evropska unija in ministrstvo za zunanje zadeve.

Z ozaveščanjem skušajo spodbuditi razmislek in širše razumevanje, zakaj so nekateri ljudje prisiljeni zapustiti svoj dom. »Na Slovenski karitas pri tem izhajamo iz dolgoletnih izkušenj in spoznanj pri razvojni pomoči v Afriki in na Balkanu ter pomoči žrtvam trgovine z ljudmi,« je dejal Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas. »Tudi Slovenci smo bili v preteklosti migranti – in še danes smo. Slovenijo vsako leto zapusti več kot 8000 Slovencev, k nam pride okoli 12.000 tujcev, pri nas jih živi okoli 110.000. Smo del migracij, ki so posledica vojn, naravnih nesreč, okoljskih sprememb… Ljudem je treba pomagati, da ostanejo doma, tistim, ki želijo ostati v Sloveniji, pa moramo pomagati pri vključitvi v našo družbo ob spoštovanju različnosti,« je povedal Uršič.

Saša Eržen, koordinatorica akcije ozaveščanja Kaj je dom, pa je povedala, da se bo akcija odvijala predvsem na družbenih omrežjih (instagram, twitter, facebook), kjer lahko vsak izrazi misel in pove, kaj je zanj dom. Cilj akcije je, da se ljudje vprašajo, zakaj se ljudje selijo.

Vzrokov je seveda več in enega od njih je predstavil Vael Hanuna, ki je bil rojen v Siriji, trideset let pa že živi v Sloveniji. »Sem potomec palestinskega begunca iz Sirije in Slovenke iz Koroške. Starša sta nas bogato gnojila z obema kulturama in verama ter nas obrezovala za dobro rast,« se je slikovito izrazil in povedal, zakaj je družina morala zapustiti Sirijo. »Zaradi pritiska na očeta, ker smo bili palestinski begunci v Siriji brez pravic in državljanstva. V Siriji že od leta 2011 vihra vojna, in čeprav mediji ne govorijo več toliko o tem, so vsak dan še vedno bombardiranja. Prejšnji teden so iz Dare, mesta, v katerem sem tudi sam živel nekaj let, izselili 200.000 ljudi,« je ponazoril in dodal, da je zanj Slovenija najlepša dežela v Evropi.

»Petindvajset let že delam in plačujem davke kot vzoren državljan. Zadnja leta se ukvarjam s prevajalstvom, integracijo in hitrim vključevanjem begunskih družin v slovensko družbo. Z ženo prostovoljno pomagava begunskim družinam pri premagovanju kulturnih razlik, učenju slovenskega jezika in šolskih obveznostih. Težave pri vključevanju v drugo kulturo in družbo zelo dobro razumem, vsak tak prehod je težek, kaj šele, če bežiš od vojne, ko si tako psihično kot fizično obremenjen.«

Večina živi v kolibah

Z begunci v Afriki se pri svojem delu velikokrat srečuje tudi sestra Bogdana Kavčič, ki je že 47 let misijonarka na črni celini. V skupnost sester usmiljenk je prišla zato, da bi služila bolnim, ubogim in tistim, ki potrebujejo pomoč, kjer koli, tu doma ali daleč v misijonih, kamor si je želela. »Leta 1971 sem pristala v Burundiju, zelo revni in takrat še nepoznani državi. Zaradi vojne, ki se je začela leto kasneje, so jo spoznali po vsem svetu. Begunci so bežali v sosednje države, ljudje so bili razseljeni tudi v sami državi. Trenutno je tam mirno in razmere so še kar znosne,« pripoveduje in dodaja, da ljudje še vedno živijo v velikem pomanjkanju.

Večina živi v kolibah, kraj Kiguhu je hribovit in kamnit, težak je boj, da si pridobijo hrano, predvsem če pridelek uniči neurje ali suša. Ljudje vstajajo že ob tretji uri zjutraj (največkrat so to otroci), da gredo po vodo, zlasti v sušnem obdobju. Malo jih hodi v srednjo šolo. Polja še vedno obdelujejo ročno. Veliko je beguncev zaradi vremenskih razmer, vsi se bojujejo za življenje.

K temu, da ljudje v Afriki ne bi bili prisiljeni zapuščati svojih domov, bi najbolj pripomoglo to, da bi orožje nehalo rožljati in da bi si prizadevali pri medsebojnih odnosih, je prepričana sestra. »Zato pa je potrebna vzgoja, zidati je treba šole, zdravstvene centre in vse drugo, kar pomaga, da pride človek do dostojnega življenja. Celotna zemlja je naš skupni dom. Želeti in upati je treba samo to, da bi se ob vsem napredku rodili strokovnjaki za vsa ta območja, na katerih življenjske razmere ljudem niso bile naklonjene. Kajti za vse je svet dovolj bogat, da kruh delil bi z bratom brat,« je zaključila misel sestra Bogdana Kavčič.

Polovica otrok podhranjenih

Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči pri Slovenski karitas, od leta 2010 v Afriki (Ruanda in Burundi) spremlja razvojne in humanitarne projekte, ki jih tam izvaja Slovenska karitas v sodelovanju z misijonarji.

»Ob tem opazujem preprosto življenje na podeželju v teh državah, kjer je revščine res veliko. Ljudje vsak dan hodijo s kanticami kilometre daleč po vodo. Zelo so pridni, obdelan je vsak košček zemlje, a te je preprosto premalo. Priložnosti za druga dela in za zaslužek pa so redke. Ker ni osnovnih dobrin, je v teh državah polovica otrok v starosti do pet let podhranjenih. V Ruandi sem letos srečala 12-letno deklico, ki je bila videti, kot bi bila stara štiri leta. To je posledica kronične podhranjenosti. Človeka kar strese. In še veliko je takšnih otrok.«

Slovenska karitas jim pomaga, od leta 2006 tudi z akcijo Za srce Afrike. Pred devetimi leti so z misijonarji začeli akcijo Z delom do dostojnega življenja v afriških državah. Za delo na misijonih starši prejmejo plačilo evro do dva na dan, kar je dovolj, da preživijo v teh krajih. Lani je tako v akciji materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, redno ali občasno prejemalo 300 najrevnejših družin v Afriki, 14 brezposelnih mater v Albaniji ter 11 družin na Šrilanki. Starši z zasluženim poskrbijo za hrano, zdravstveno zavarovanje in šolske potrebščine za otroke. Nekateri kupijo živino, kos zemlje, posodo, prebivališče… Vsakršna pomoč, da si lahko zagotovijo življenje tam, kjer so doma, je še kako dobrodošla.

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo