Marinka Darling, carinica iz kanadske province Jukon: Po njej so poimenovali hrib


Avtor: adminkp Datum: 422 dni nazaj.


Jukon je najzahodnejša kanadska provinca, v kateri živi le 35.000 ljudi v subarktičnem podnebju. Že zdaj, septembra je hribe pobelil sneg in ponoči so temperature že pod ničlo. Ena izmed prebivalk teh odročnih krajev je Marinka Darling, rojena Kranjc, ki jo v tamkajšnji skupnosti vsi poznajo kot Marinko s severa. Rojena je bila v Ljubljani, njeni starši so po vojni odšli v Kanado, Marinko pa pustili pri starih starših v Koritnem pri Novem mestu. Ko je bila stara šest let, je tudi ona odšla v Kanado. Kot pravi, je njena slovenščina malo okorna, a v resnici govori res lepo dolenjščino.

Marinka s severa ima na vrtu čebelnjak s kranjskimi čebelami in veliko medonosnih cvetlic. Foto: osebni arhiv Marinke Darling

Marinko Darling poznajo skoraj vsi v Jukonu. Več desetletij je bila namreč carinica na ameriško-kanadski meji. Sprva je živela in delala v Vancouvru, potem pa so ji ponudili delo na mejnem prehodu Beaver Creek v Jukonu. »Tedaj, leta 1978, sem bila mlada in to, da bi dve leti delala na severu, se mi je zdelo dobra pustolovščina.« A dve leti sta postali vse življenje in tudi zdaj, ko je že upokojena, živi v Jukonu. Pravzaprav si sploh ne predstavlja več, da bi živela v velikem mestu. Ves čas je bila carinica, potem nadzornica carinske izpostave. Zato zelo dobro ve, kaj tihotapijo čez mejo med Kanado in Ameriko. »Iz Amerike v Kanado so tihotapili orožje in droge pa tudi kitove osti. Moje delo res ni bilo zabavno,« je priznala.

Marinkin hrib

Toda njeno delo je imelo tudi vesele plati. Vozniki tovornjakov, ki jih je vsakodnevno srečevala pri delu, so njej v čast od regionalne vlade zahtevali, da po njej poimenujejo del avtoceste, ki se zdaj imenuje Marinka's Hill (Marinkin hrib). »Vedno sem jim skušala pomagati. Na poti do moje postaje je enajst kilometrov dolg klanec in na moj petdeseti rojstni dan so ga poimenovali po meni in na cesti postavili dva znaka, da je to Marinka's Hill. Tudi na zemljevidu je zapisan,« se je zasmejala. Kako priljubljena je bila kot carinica, pove tudi dejstvo, da je leta 2012 dobila državno nagrado za izjemno kariero v javni službi. Tisto leto jo je dobilo le pet javnih uslužbencev. V obrazložitvi so zapisali, da je Marinka s severa postala steber skupnosti. »Vedno sem bila stroga in nepopustljiva, a nisem želela po nepotrebnem škodovati. Vedela sem denimo, da je za prvotne prebivalce pomembno, da imajo s seboj orlova peresa, zato jim jih na meji nismo odvzeli, čeprav je iz Amerike orlova peresa prepovedano uvažati,« je razložila. Med jukonskimi prebivalci je namreč več kot polovica prvotnih naseljencev, Indijancev oziroma »prvih narodov«, kot jim pravijo Kanadčani. »Vsi skušamo živeti skupaj. Ni razlik med belimi priseljenci in prvotnimi prebivalci. Kanadčani so se potrudili, da jim omogočijo normalno življenje, tako da so večinoma lastniki svoje zemlje.«

Marinka Darling je prepričana, da je bila pri svojem delu v marsičem pionirka, saj je bila edina ženska med moškimi kolegi. »Ko sem prišla v Jukon, sem bila edina carinica. Počela sem veliko stvari, ki jih sicer ženske ne bi delale, in drugim ženskam pokazala, da lahko delajo tudi v takem okolju. Res pa je, da sem morala zaradi tega delati trikrat več kot moški, da sem se dokazala. V šali lahko rečem, da je Jukon iz mene naredil moškega. Zaradi dela v tem ostrem okolju pa sem postala močna, neodvisna ženska.« Tudi svoji hčerki je naučila tega. Starejša je mehaničarka za helikopterje, mlajša pa je strokovnjakinja za ledenike.

Vrt s kranjskimi čebelami

Zdaj, po upokojitvi, Marinka Darling živi v mali vasi Haines Junction s 400 prebivalci. Pravzaprav nekaj kilometrov stran, v popolni osami. »Na vsako stran nekaj kilometrov od naše hiše ni nobenega soseda. Veste, vse življenje sem delala z ljudmi, govorila sem z desettisoči, po navadi s takimi, ki niso bili prijazni do mene, in preprosto sem se jih naveličala. Zdaj mi je všeč samota, da mi ni treba vsak dan govoriti.« V njeni vasi so le tri bencinske črpalke, manjša trgovina in letos so končno dobili zdravnika. Za vse drugo morajo v 144 kilometrov oddaljen Whitehorse, glavno mesto Jukona. Toda zato ima prav čez cesto naravni park Kluane, kjer je tudi drugi najvišji vrh Severne Amerike Mount Logan. »Res živim v lepi pokrajini,« je priznala.

Kot rečeno je na Jukonu hladno, ampak so še pod severnim tečajnikom, je razložila Marinka in opisala zimske temperature: »Po navadi je okoli minus 30 stopinj, nekaj časa okoli minus 40, včasih minus 50 stopinj. Da, na sebi imamo veliko slojev oblačil. Ko sem še delala, so nam dali posebne zimske jakne z lisičjim krznom okoli vratu in na kapuci.« Kljub temu ima gospa Marinka okoli svoje hiše vrt, pravzaprav dva hektarja posesti. Lani je pridelala 200 kilogramov krompirja in 50 kilogramov korenja. »To je dovolj hrane za vso zimo,« se je pohvalila. Ne pozabite, vrtnarska sezona tam traja le tri mesece. Zato je letos postavila poseben rastlinjak, prilagojen za polarne razmere. »S toplim zrakom nenehno greje prst, ki bi sicer zmrznila.« V rastlinjaku lahko vrtno sezono podaljša do konca oktobra. »Rastlinjak začnem segrevati marca, tako da lahko že aprila kaj posadim. Problem pa je v tem, da so jeseni in spomladi dnevi precej kratki in rastline ne dobijo dovolj svetlobe. Zato novembra nima smisla, da bi poskušala še kaj gojiti.« V rastlinjaku sicer goji paradižnik, papriko, zelišča in brokoli.

Na vrtu ima posajeno veliko medonosnih rastlin, ker ima tudi čebelnjak s štirimi panji. V njem pa seveda kranjske čebele. »Sestrična mi je poslala en panj iz Slovenije,« se je pohvalila. Letos ni imela velike letine medu, saj so čebele v enem od panjev zmrznile. »Le 15 kilogramov medu sem nabrala, dovolj za družino.« Pri čebelarjenju pa ima še en problem: čebel ne more peljati na pašo na travnike, saj bi panje nemudoma razdejali grizliji. »Na vrtu imam električno ograjo, ki vsaj delno zavaruje čebele pred medvedi. Na srečo se zdaj mojega vrta izogibajo.« Za strašenje medvedov sicer uporabljajo poprovo pršilo in posebne naprave, ki proizvajajo močan pok. »Imam tudi puško, če bi medved skušal priti v hišo.« To je za Marinko Darling popolnoma normalno življenje. »Zdi se mi, da sem kar odločna ženska,« se je zasmejala. Lahko bi dodali, da je prava Slovenka.

dnevnik.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo