Marija Ahačič Pollak, Kanada: Tujina te prisili k preživetju


Avtor: D.L. Datum: 1614 dni nazaj.


Marija Ahačič-Pollak foto: Damjan Žibert/DELO

Marija Ahačič-Pollak foto: Damjan Žibert/DELO

Dama, ki s svojo ljubeznivostjo in urejenostjo naredi vtis, kamorkoli pride. Zavedna Slovenka, ki v Kanadi, kjer živi, niti za trenutek ne pozabi, kje so njene korenine. Sloveniji in slovenstvu namenja ves svoj prosti čas, ne da bi za to pričakovala plačilo. Marijo Ahačič Pollak sem spoznala pred leti na vseslovenskem srečanju v Ljubljani, pozneje pa sva se v Sloveniji srečali še velikokrat. Verjamem, da ni veliko oseb, ki bi si v pričujoči reviji zaslužile izčrpno predstavitev. Pred kratkim je izšla tudi njena druga knjiga, Tečejo, tečejo nitke, v kateri opisuje svojo življenjsko zgodbo, ki jo je neizbrisno zaznamovala glasba. Ko je lani v Škofji Loki, na prireditvi Dobrodošli doma, z ansamblom Saša Avsenika zapela znamenite Murke, smo onemeli … Kot vedno, ko Marija zapoje to “svojo” pesem.

Zakaj ste se pred mnogimi leti odločili zapustiti rojstno domovino in zakaj ste izbrali ravno Kanado?

Kljub izredno dobremu življenju, ki sem ga imela v tistih letih kot Avsenikova pevka, sva z možem oba kmalu uvidela, da moj mož v tedanji Jugoslaviji ni imel nobene prihodnosti. Bil je ožigosan kot kapitalist in to dejstvo se je izražalo na vsakem koraku. Že v gimnaziji so ga izključili iz mladinske organizacije in tudi na univerzi se mu ni godilo bolje. Res je, da ni bil imed najbolj vzornimi študenti, vendar je bila razlika med “našimi“in “vašimi” ogromna in zelo prisotna. Nacionalizacija vsega premoženja pa je bila odločilna bilka za najino selitev. Taščo in tasta je to tako prizadelo, da sta umrla drug za drugim v starosti 52 in 54 let in je Peter tako ostal sam.

Za Kanado sva se odločila, ker je imel tam brata.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi o življenju na tuji zemlji? Kako, s čim  ste se preživljali?
Vsako stvar sem z veliko žalostjo primerjala s svojo Slovenijo. Zelo sem jo pogrešala in sem prva leta veliko prejokala, saj sem bila zelo navezana na družino in na rojstni Tržič.

A tujina te prisili, da moraš nekako preživeti in si hitro najti kakršno koli delo, večkrat z velikimi odrekanji. Le tako si lahko ustvariš lepšo bodočnost.

Je bila takrat v Kanadi že slovenska skupnost? Če da, kako ste se vanjo vključili?
Ker smo se ustalili najprej v Motrealu, kjer je bila slovenska skupnost majhna, nisem prav veliko sodelovala. Z vso vnemo pa sem se v slovensko skupnost vključila leta1977, ko smo se iz Montrala preselil v Toronto. Tukaj že več kot tri desetletja delam na prostovoljski bazi. Trenutno sem še vedno producentka Radia Glas kanadskih Slovencev in  umetniški vodja Vokalne skupine Plamen. Mislim, da smo Slovenci v Torontu dobro organizirani. Naša organizacija Vseslovenski kulturni odbor druži skoraj vsa slovenska društva in ustanove v Ontariu in je povezovalna sila, ki skrbi za Radio Glas kanadskih Slovencev in Glasilo.

 Vaše življenje je bilo in je še vedno razpeto med Kanado in Slovenijo. Katera spoznanja so vas najbolj zaznamovala?
Videla sem, da v Kanadi diplome in razni doktorski in magistrski naslovi ne pomenijo dosti. Je že res, da ti utrejo pot, a izkazati se moraš z delom. Če ne znaš delati ali si len, si lahko kmalu brez službe.
Nobena služba nikoli ni bila in še vedno ni stalnica. Izgubiš jo lahko čez noč, tudi če si najboljši pri delu. Mislim, da boste o vseh težavah, ki te utegnejo doleteti v tujini, lahko prebrali v moji knjigi.

Vas je pestilo domotožje?
Prva leta, ko se zaradi političnih razmer nisem smela vrniti v Jugoslavijo, je bilo domotožje najhujše. Od leta 1966 naprej pa sem se vsako leto vračala domov. Mož Peter mi je omogočil, da sem si tako blažila vedno prisotno domotožje in nabrala novo energijo za življenje na tujem. Vedel je, da mi je bilo zelo pomembno, da sem lahko videla družino, svojo lepo Slovenijo in da  mi je to pomagalo, da sem se po vrnitvi še bolj udejstvovala v slovenski skupnosti in darovala še več prostega časa za ohranjanje slovenstva.
Vedno pa trdim in sem to tudi čutila, da si vsak človek lahko ustvari dom, kjer koli je, domovina pa je samo ena.

Kako danes živite pripadniki slovenske skupnosti v Kanadi?
Mislim, da zelo dobro. Slovenci smo pridni in delovni ljudje in smo prinesli s seboj stare slovenske vrednote, ki doma, na žalost, izginjajo.
Prav zaradi poštenosti, odgovornosti, pridnosti in delavnosti smo Slovenci v Kanadi zelo cenjeni in spoštovani. Naši zelo uspešni podjetniki niso stremeli za hitrim zaslužkom in bogastvom, ampak so lahko ponosni na tisto, kar so na pošten način zaslužili. Pravzaprav ne poznam nobenega Slovenca, ki bi bil res reven, take, ki bi bili odvisni od socialne pomoči, pa lahko z lučjo iščem, vsaj v okolici Toronta. Seveda pa moramo biti pripravljeni prijeti za vsako delo.

Avseniki in Marija

Avseniki in Marija

Kako pogosto obiščete Slovenijo in ob kakšnih priložnostih?

V Slovenijo prihajam že od leta 1966 vsako leto. Sprva sem obiskovala starše, zdaj pa me vlečejo nazaj sorodstvo, stari prijatelji in prelepa narava. Občudujem lepote, ki jih doma sploh ne vidite. Zame je tako, kot sem napisala v svoji pesmi ”Vrhovi v soncu se blestijo kot nekdaj, le da za mene zdaj vse lepše je!”
Veliko se je v teh desetletjih spremenilo.  Jezi me samo to, da v Sloveniji povzamete vse, kar je zunaj najslabše, dobrih stvari pa ne vidite ali jih pa nočete videti. To bi lahko rekla v mnogih primerih.

Brez dvoma vam je odlično uspelo uskladiti družinsko življenje z udejstvovanjem v širši izseljenski skupnosti v Kanadi. Je bilo potrebnega veliko napora? S čim vsem ste se in s čim se danes ukvarjate?
Ko smo prišli v Kanado, je bilo treba prijeti za vsako delo. Ko je šel mož na univerzo opravljat magisterij, sem morala služiti kruh jaz. Usposobili so me, da sem učila šivanje, kasneje pa prodajala nepremičnine. Poleg tega sva oba z možem veliko fizičnega napora vložila v izboljšavo naših domov, ki sva jih pozneje z dobičkom prodala.
Danes več ali manj delam, kar mi je najbolj pri srcu. Pomagam Vseslovenskemu kulturnemu odboru, ki je povezovalna sila v Torontu. Še vedno sem producentka Radia Glas kanadskih Slovencev in se s svojo vokalno skupino Plamen pripravljam na praznovanje njene 25. obletnice.

Znamenite Murke so, kot se zdi, nastale prav za vas ali pa zaradi vas. Ali lahko rečete, da vas je ta pesem ponesla v svet šovbiznisa?
V Avsenikov ansambel sem prišla čisto po naključju. Slavko pa Murk prav gotovo  ni napisal zame. Res je, da je to bil Avsenikov prvi pevski hit in sem imela to srečo, da sem pri tem sodelovala in jih prva zapela. Tako se je zame že leta 1956 z veliko pomočjo uspelih Murk odprl magični svet šovbiznisa. Glasbena akademija in študij sta pristala na stranskem tiru. To, da akademije nisem končala, me je tako motilo, da sem potem v Montrealu pri 37 letih šla na univerzo McGill in pri štiridesetih  uspešno diplomirala kot redna študentka iz likovne umetnosti.
Moji spomini na sodelovanje z Avseniki so zelo lepi.  Murke pa so prav gotovo zaznamovale mojo glasbeno in življenjsko pot.

Marija Ahačič-Pollak

Marija Ahačič-Pollak

Kako ste zašli v radijske vode in kaj vam radio pomeni danes? Ali se vam zdi, da ga izpodriva sodobna tehnologija?
Mogoče doma gledate na radio z drugega zornega kota. Pri nas radio ogromno pomeni še posebno starejšim Slovencem, saj se mnogi ne ukvarjajo z internetom. Še bolj pomembno pa je to, da nas zaradi velikih razdalj slovenski program druži. V naši oddaji izveš vse, kar se v slovenski skupnosti dogaja vsak teden. Zelo pomembno je tudi to, da tukaj vsi, nekateri že več desetletij, delamo brez plačila.
Zato včasih človeka zaboli, ko nas v Sloveniji pri podelitvi odlikovanj dajejo v isti koš z ljudmi, ki so celo življenje s svojim poklicem služili, pri nas pa za dobrobit slovenske skunosti dajemo še svoj lastni denar.
To, kar je rekel moj pokojni prijatelj, pomemben Slovenec Jože Kastelic, je res: ”Vedno si in vedno boš ostala Slovenka. Vem pa, da si že pred mnogimi leti spoznala, da biti dober Slovenec v tujini vzame mnogo tvojega časa in na žalost tudi veliko tvojega denarja.”

 Kako je nastal pevski zbor Plamen in kaj vam po toliko letih dela ta zbor pomeni?
Vedno sem želela, da bi vodila res dobro vokalno skupino. Ta je nastala iz štirih deklet slovenskega rodu, ki bi rada pela slovenske pesmi. Iz tega se je skozi leta razvila zavidanja vredna skupina, ki je v ponos kanadskim Slovencem in jo po uspešnih TV prenosih s  Ptuja poznajo tudi pri vas. Že od začetka je bilo očitno, da so to posebna dekleta, s čutom za slovenstvo, veliko predanostjo in disciplino, brez katere ni uspeha. Izredno sem ponosna na Plamen, saj bodo prihodnje leto skoraj vse članice z menoj že 25 let. Ker tudi pri učenju Plamena, tako kot pri radiu, delam na prostovoljni bazi, mi veliko pomeni to, da mi skupina s svojimi dosežki vrača prav toliko, kot ji sama dajem in to me osrečuje. Njihov uspeh je moj uspeh! Plamen so moji posvojeni otroci.

Pred kratkim ste izdali novo knjigo, Tečejo, tečejo nitke, ki je na nek način nadaljevanje prejšnje, Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča, v kateri opisujete življenjsko zgodbo družine do očetove in materine smrti. Kako ste zasnovali svojo novo knjigo?
Knjiga govori o mojem življenju, ki je bilo zelo pestro. V njej se pravzaprav lahko vidi marsikdo, ki je zapustil dom in odšel v tujino. Dr. Bogataj je napisal, da so v moji knjigi pogoste primerjave, ki so pozitivno kritičnega pogleda iz razdalje, torej takega, ki ga v Sloveniji skoraj nikoli niste zmožni. Napisal je tudi, da je knjiga pomembno branje za našo mladino, ki si pogosto predstavlja, da bodo življenjski uspehi prišli hitro, čez noč. To se pač v tujini zelo redko zgodi.

Plamen v vladni palači v Ottawi

Plamen v vladni palači v Ottawi

Zakaj ste se odločili prestopiti prag zasebnosti in stopiti v javnost? Zlasti za izseljence to ni pogosta odločitev …
Ker sedaj slišim o želji mnogih, da bi se izselili iz Slovenije, sem jim želela povedati, da je v tujini življenje, dokler se ne ustališ, težko in moraš prijeti za vsako delo. Dobre stvari nastajajo postopoma, potrebnega je veliko odrekanja, preden prideš do cilja, ki si si ga zadal in le s poštenjem in trdim delom lahko v tujini to tudi dosežeš.

Kakšen je simbolni pomen nitk v naslovih obeh knjig? Kako so ju sprejeli bralci? Čez pet let pričakujemo novo knjigo?
Tak naslov sem izbrala zato, ker je moja najljubša avtorska pesem, ki sem jo uglasbila, “Tečejo, tečejo nitke”. V tej pesmi je veliko  življenjske resnice.
Želela sem predstaviti svojo zgodbo, ki jo je kakor niti prepletalo življenje in me oplemenitilo s številnimi veselimi in včasih tudi z grenkimi spoznanji.
“Sam si boš stkal to tkanino življenja, sam si boš stkal to tkanino gorja.
Dolge naj bodo te nitke veselja, kratke pa nitke solza.”

Pišem preprosto, vendar mi pravijo, da se moje knjige dobro berejo in so zelo dobro sprejete. Dr. Bogataj mi je povedal, da mora biti knjiga napisana tako, da jo navadni ljudje radi berejo, izobražencev pa ne užališ.
Še posebno me veseli, da je založnik, Mohorjeva založba, vstavila  v knjigo mojo zgoščenko, tako je zgodovina mojega življenja res kompletna. Bralci lahko vidijo, kako so nastajale moje pesmi, jih tudi poslušajo in lahko dobijo vsa  besedila.
Zaenkrat nimam v načrtu nobene nove knjige. A kdo ve … ?

Marija z Jožetom Kastelicem in leonom Štukljem

Marija z Jožetom Kastelicem in leonom Štukljem

S čim se, gospa Ahačič Pollak, ukvarjate danes, čemu namenjate svoj čas?
Še vedno sem razdvojena med Kanado in Slovenijo. Vokalno slupino Plamen pripravljam na praznovanje 25. obletnice. V Torontu bomo imele slavnostni koncert 30. aprila, v Sloveniji pa bomo gostovale od 22. do 27. avgusta.
Še vedno delam pri radiu, pripravljam pa tudi svoj, po vsej verjetnosti zadnji koncert, ki bo v Tržiču, 11. septembra letos, v dvorani tržiških olimpijcev.
Z veseljem pa vam lahko povem, da bodo moje gostje dame domače glasbe, torej tiste, ki so vam destletja prepevale v najbolj popularnih ansamblih in ste jih imeli najbolj radi. Ta večer bo poln nostalgije, saj boste lahko na odru videli dame, ki  že dolgo ne nastopajo, vendar so krojile narodno glasbo skozi mnoga desetletja  in so zapele številne uspešnice, ki jih vsi poznate.

Blanka Markovič Kocen

POUDARKI:
V  Kanadi diplome in razni doktorski in magistrski naslovi ne pomenijo dosti. Je že res, da ti utrejo pot, a izkazati se moraš z delom.
Vedno pa trdim in sem to tudi čutila, da  si vsak človek lahko ustvari dom, kjer koli je, domovina pa je samo ena.
Plamen so moji posvojeni otroci.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo