“Lahko dokažemo, da smo se iz zgodovine nekaj naučili”


Avtor: adminkp Datum: 304 dni nazaj.


O bilančnih utrinkih s predsednikom ZSO Marjanom Sturmom

Na občnem zboru ZSO v soboto, 23. 2. 2019, se bo Marjan Sturm umaknil iz prve vrste. Več ko četrt stoletja je stal na čelu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, ki je bila ustanovljena leta 1955 kot naslednica Demokratične fronte delovnega ljudstva. V dobi svojega predsedovanja je Marjan Sturm izvedel vrsto reform in organizacijo opremil s sodobnim profilom. Vztrajno si je na Koroškem prizadeval za politiko dialoga in konsenza. Rezultati preseganja starih konfliktov se najvidneje odražajo v postavitvi dvojezičnih napisov in prijaznejšem ozračju, ki vlada danes v deželi.

Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij.
Foto: ZSO.at

Ko po 26 letih oddajaš predsedniško funkcijo Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, kaj v trenutkih razmisleka prevladuje? Zadovoljstvo nad uspehi, razočaranje nad tem ali onim porazom? Olajšanje, ker se boš znebil prenekaterega bremena, ali nemara optimizem in radovednost na nov odlomek na življenjskem potovanju?

"Eno in drugo."

Kateri so tvoji naslednji – osebni in družbeno relevantni – načrti onstran 23. februarja?

"Ostajam homo politicus in bom nadeljeval delo v Konsenzni skupini in v projektu Mirovna regija Alpe-Jadran. Seveda pa bo zdaj več časa za osebne interese."

Sklepam prav, da mladim, ko bodo prijeli za krmilo, razen občasnih koristnih nasvetov, če jih bodo sami želeli, ne nameravaš iz ozadja utirati poti krovne organizacije ZSO v prihodnost?

"Sam sem bil star 17 let, ko smo mladinci izvedli 'mazaške akcije' in nobenega nismo vprašali ali to smemo ali ne. Vsaka generacija nosi odgovornost za svoj čas. Tega načela se bom držal. Nisem kak 'balkonski muppet', ki bi solil pamet drugim. Če me kdo vpraša za mnenje, mu odgovorim, kaj bo dotični iz tega naredil, pa je njegova stvar."

Kako vlogo so v tem prostoru odigrali slovenski jezik, znanost, kultura in umetnost med našimi rojaki v letih tvojega političnega mandata? In kakšna je diagnoza danes?

"Soočeni smo z dvema tendencama: na eni strani je zaradi zgodovinskega kompromisa v zadevi dvojezičnih tabel, procesa evropske integracije in članstva Slovenije v EU ter zaradi dialoga s predstavniki Koroškega Heimatdiensta prišlo do izboljšanja političnega ozračja. Interes za slovenski jezik in kulturo ter za sodelovanje v prostoru, v katerem živimo, narašča. Na drugi strani pa procesi modernizacije, kot so večplastna identiteta, akulturacija zaradi medijske in digitalne družbe pospešujejo procese, tako, da narodna skupnost v klasični obliki nazaduje. Generacije, ki so doživele nacizem in surovo asimilacijo, izumirajo, nove mlajše generacije pa imajo druge prioritete in nimajo predsodkov do slovenskega jezika in kulture, hkrati pa manj poznajo slovenski jezik in slovensko literaturo in kulturo. To so novi izzivi za naše organizacije."

Katere trenutke v svojih desetletjih v slovenski centrali na dvojezičnem Koroškem in onstran roba našega krožnika šteješ med najsvetlejše?

"K sreči jih je več. Imel sem znanca na ustavnem sodišču. Dejal mi je, da ne izkoriščamo poti do ustavnega sodišča, in sem začel v osemdesetih letih propagirati v Slovenskem vestniku pot do ustavnega sodišča. Družina Messner je bila tista, ki je potem ubrala to pot in prva odvetnika, ki sta prebila led, sta bila Sepp Prugger in Franci Serajnik, ko sta dosegla razširitev dvojezičnega šolstva. Zdaj imamo v Celovcu dve (eno privatno in eno javno) dvojezični ljudski šoli. Prugger je izbojeval še razširitev dvojezičnega pouka na četrti razred, za kar se je zelo angažiral tedanji ravnatelj Franc Kukovica. Pot do ustavnega sodišča je potem nadaljeval Rudi Vouk in uspel v zadevi dvojezične topografije in uradnega jezika.

Druga pomembna zadeva je bil dialog s predsednikom KHD Josefom Feldnerjem. Ta dialog je dokumentiran v več publikacijah. Še posebno sem vesel in se čutim potrjenega, ko sem zdaj prebral knjigo letošnje dobitnice nemške knjižne nagrade (Deutscher Buchpreis), zelo znane in mednarodno priznane znanstvenice Aleide Assmann, Der europäische Traum, vier Lehren aus der Geschichte, ki se zavzema med drugim za dialogično spominsko kulturo, torej dialog tudi z drugo stranjo.

Vesel sem tudi, da sem leta 2000 skupaj z Bernardom Sadovnikom izpogajal politično odločitev glede deželnega finansiranja privatnih dvo- in večjezičnih otroških vrtcev.

In tudi kompromis v zadevi dvojezičnih napisov je prinesel med drugim 500.000 evrov podpore za Glasbeno šolo, ki je bila tedaj v hudih finančnih stiskah."

Katere trenutke in dogodke ocenjuješ kot najbolj porazne in neuspešne za koroške Slovence v minulih povojnih desetletjih od leta 1945 do danes?

"Rekel bi, da politika 'vse ali nič' na zunaj – ta politika nam je le škodovala. Tako po prvi kot tudi po drugi svetovni vojni. Avstrijski zunanji minister Gruber je npr. leta 1949 na seji avstrijske vlade povedal, da je člen 7 napisan tako 'splošno', da bo vedno avstrijska interpretacija prevladala. In tako se je tudi zgodilo. Tiste, ki so po mednarodnem pravu nad avstrijsko interpretacijo, namreč podpisnice avstrijske državne pogodbe Rusija, Anglija, Francija in ZDA od leta 1955 do danes niso kaj rekle k členu 7 ADP oziroma k temu, kako naj se interpretira. Avstrija je k sreči postavila člen 7 notranjedržavno v ustavni rang in s tem je ustavno sodišče dobilo pristojnost za interpretacijo le-tega. Nad ustavnim sodiščem pa je ustavni zakonodajalec.

Na znotraj je bila politika 'konkurenčne demokracije' v povezavi z ideološkimi prepričanji pogubna za koroške Slovence. Oba tabora sta se posluževala te konkurenčne demokracije, torej 'ali ali'. Za katoliški tabor je koncept povezave narodnost in vera privedel do izključevanja vseh tistih, ki niso bili verni, za levico je dolga leta veljal tisti, ki ni za priključitev ali za partizanski boj, izdajalec ali odpadnik. Obe opciji sta prezirali različnost in raznolikost znotraj manjšine. Ta raznolikost, če se priznavam k normam demokracije in pravne države, pa je nekaj samoumevnega v pluralni družbi in še posebej, če je manjšina izpostavljena dvema vplivoma, temu iz države, v kateri živi, in tistemu iz tako imenovane matične domovine. Oba koncepta sta zagovarjala konservativen model manjšinskega varstva, namreč model etničnega pluralizma ali drugače povedano model paralelne družbe. Iz tega izhaja tudi ves ta koncept političnega nastopanja in zahteve po avtonomiji."

Kako je Slovenija tozadevno vplivala na razvoj?"

"Tudi Republika Slovenija nam je sugerirala integralno slovenstvo in prezirala to, o čemer je že pisal priznani slovenski zgodovinar Janko Pleterski v svoji disertaciji 'Narodna zavest na Koroškem med 1848 in 1914', v kateri je opisal raznorazne vplive (od ideoloških, političnih in družbenogospodarskih) na raznoliko etnično identiteto na Koroškem. Ta logika velja do danes.

Glavni problem pa je v tem, da se je slovenska manjšina na Koroškem zaradi tega vpliva iz Slovenije posluževala 'simbolnega nacionalizma', torej bila je verbalno radikalna, dejansko pa brez večje moči in upanje na internacionalizacijo na osnovi Avstrijske državne pogodbe se ni uresničilo. V tem se slovenska manjšina na Koroškem bistveno razlikuje od Južnih Tirolcev, ki so si ustvarili vrednote, ki se bistveno razlikujejo od vrednot večinskega naroda v Italiji. Lojalnost posameznikov do teh vrednot je zelo velika, poleg tega pa je Avstrija dejansko postala pogodbena stranka, ki je lahko sprožila postopek pred Združenimi narodi, kar Jugoslavija na osnovi sopodpisa ADP ni mogla.

Imamo seveda kar dosti razlogov, da smo kritični do Avstrije in Koroške zaradi asimilacije, a tudi samokritični do nas samih, ker je bila naša politika občasno kar dosti neadekvatna, pa tudi do Slovenije, ki je bolj izhajala iz centralnoslovenskih prepričanj in premalo upoštevala naš položaj 'dvoživke', torej kot pripadnikov avstrijskega kulturnega in slovenskega kulturnega prostora. Danes je izhod v tem, da vsi skupaj pripadamo tudi evropskemu kulturnemu prostoru, v kolikor ta ne bo propadel."

Kaj bi bila danes tvoja vizija za slovensko manjšino na Koroškem in njeno mesto v Alpsko-jadranskem prostoru jutri?

"Prizadevam se za mirovno regijo Alpe-Jadran, kjer bo znanje sosednjih jezikov samoumevno, kjer bo opredelitev po narodni ali etnični pripadnosti privatna odločitev posameznika in kjer bo sodelovanje na izobraževalnem, kulturnem in gospodarskem področju nekaj samoumevnega in ne obremenjujočega."

So vzpostavitev Evropske unije, zaton komunističnih režimov na vzhodu Evrope in Prešernov sen v Zdravljici – nova samostojna Slovenija – pomembno vplivali na življenje naših ljudi ob Dravi med Ziljo, Celovcem, Djekšami, Peco in Obirjem?

"Mislim, da so pogoji za razvoj slovenskega jezika in kulture odvisni tudi od tega, da bomo skupaj obdelali vse travme, ki so še v naših srcih in dušah. Na tem delamo v projektu Mirovna regija Alpe-Jadran, pa tudi v Konsenzni skupini. Gre kratkomalo za to, da z empatijo gledamo na drugo stran, jo skušamo razumeti in z dialogom transformiramo zgodovinske travme v skupno dobro. Nadalje je treba slovenščino promovirati kot nekaj samoumevnega v tem prostoru in poudariti ekonomski pomen jezika. Prenehati je treba s konceptom, ko vedno spet poudarjamo, da smo 'žrtve'. Kdo pa se rad druži z 'žrtvami'?"

Zamisel konsenzne skupine odpravljanja starih sovraštev in vzpostavitev nove kulture sožitja sodi med mejnike v politiki na Koroškem in v Alpsko-jadranskem prostoru. Zakaj misliš, da se del koroških Slovencev še vedno tako trdovratno upira prestopu v pozitivno normalnost?

"Malo je ljubosumja, malo so v srcih še prisotne žalitve, ki jih je povzročal KHD-jevski časopis 'Der Kärntner', je pa še nekaj, na kar me je opozorila psihologinja Pumla Gobodo-Madikizele iz Južne Afrike, ki je bila članica tamkajšnje komisije za 'resnico in spravo' in je v knjigi 'Das Erbe der Apartheid, Trauma, Erinnerung, Versöhnung' opisala proces sprave: Einer der bekannten Gründe, warum wir uns selbst durch Wut von denen distanzieren, die uns oder andere verletzt haben, ist de Angst, dass wir unsere morali-sche Alleinstellung aufgeben und die Zugangsbeschränkung für die Teilhabe an der Gesellschaft herunterschrauben, wenn wir sie als echte Menschen anerkennen … Te mehanizme opažam tudi na Koroškem."

Kaj smatraš kot najpomembnejši izziv, s katerim se bosta koroški Slovenec in koroška Slovenka soočala v bližnji prihodnosti?

"Naša usoda je odvisna od različnih faktorjev, notranjih in zunanjih. Na znotraj upam, da bo prevladala konkordančna in ne konkurenčna demokracija. Spoštovanje, raznolikosti in odprtost so ključnega pomena za to, da bodo ljudje želeli biti člani te skupnosti. Zunanja je v veliki meri odvisna od razvoja Koroške, ki, upam, da se bo pozitivno razvijala in nudila ljudem kruh in zaposlitev v deželi, da se ne bodo več odseljevali. In nenazadnje bo naš razvoj odvisen tudi od razvoja Republike Slovenije. Tudi slednja naj bi se razvila v odprto, liberalno in moderno državo, ki svoje manjšine vidi v vsej njihovi specifičnosti in jih ne poriva v kake ozke narodnostne avanture."

Veliko viharjev okoli nas: porast nacionalizmov, vzpon populističnih gibanj, krhanje okostenelih prepadov v verskih skupnostih, neustavljivi digitalizacijski, ekološki, globalizacijski in drugi velikanski izzivi – kaj se nam obeta kot članom male družine slovenske manjšine in velike družine človeštva?

"Odkrito rečeno, ne vem. Mi sveta ne bomo reševali. Lahko pa tam, kjer živimo, ustvarjamo odprto in strpno družbo, recimo v mirovni regiji Alpe-Jadran. Tu lahko vsi dokažemo, da smo se iz zgodovine nekaj naučili in s sožitjem bi lahko pokazali svetu, da je preseganje starih travm možno in uspešno."

Emanuel Polanšek,

Novice


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo