Kulinarična vinjeta


Avtor: adminkp Datum: 307 dni nazaj.


Kulinarična tradicija je postala raison d‘être neke identitetne skupnosti: če ljudstvo dobro pije in jé, potem je vredno obstoja.

Dandanes se o hrani in prehranjevanju govori več kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva. O tem, kako pripravljati in uživati hrano, nam pripovedujejo številni gastronomi in kuharski guruji v seksi televizijskih oddajah in lično dizajniranih knjigah, v resničnostnih šovih, na blogih in instagramu. Vpišite v Google katerekoli tri sestavine in že imate pred sabo recept za nocojšnjo večerjo. Z recepti in akcijskimi ponudbami nas prav tako zasipavajo veletrgovci, bodisi na televiziji bodisi prek poštnih nabiralnikov, še posebno za praznike, ko kataloški izbor ne sme manjkati na nobeni tradicionalni praznični mizi.

FOTO: Leon Vidic/Delo

Znanstveniki, nutricionisti in zdravstvene službe nas svarijo pred škodljivimi prehranskimi navadami, pred čezmernim uživanjem mesa, maščob in alkohola, vegani in okoljevarstveniki pa nam »težijo«, da zaradi goveje juhe izginjajo tropski deževni gozdovi.

V tej poplavi kulinaričnih pripovedi se skrivajo vsi mogoči ideološki, družbeni, ekonomski in simbolni vidiki proizvajanja, priprave in porabe hrane. Nigella Lawson tako ni le iznajdljiva gospodinja, ampak tudi svečenica hedonizma. Veganstvo ni le zgolj izključno uživanje živil rastlinskega izvora, ampak tudi revolucionarna drža. Pri sezonski ponudbi perutnine iz akcijskih katalogov ne gre brez marketinškega izkoriščanja tradicionalizma. Kulinarika torej ne zadeva zgolj fizioloških potreb in gole stvarnosti prehranjevanja, ampak je vedno nabita s simbolnim pomenom – je vedno dejanje kulture. Še posebno kadar je v igri tradicionalna kuhinja.

Sam sem se pomembnosti kulinarike za svojo lastno identiteto zares zavedal, šele ko sem se odpravil v tujino. Toda v mislih nimam le sentimentalnega pogrešanja mamine kuhe, Barcaffeja in slovenskih sladkarij, ki jih pač ne boste našli na Tescovih policah. Zanimivejši se mi zdi proces soočanja s tujimi navadami, še bolj pa z neizogibnostjo predstavljanja lastne, torej slovenske kulinarike na tujem.

V sodobnem multikulturnem svetu je lastna tradicija v resnici precej pomembnejša, kot se to zdi povprečnemu antiglobalistu.

Družabno življenje v »multikulti« Evropi vas bo tako prej ali slej privedlo do ponosnega razpravljanja o slovenski nacionalni kuhinji. Čeprav se vam doma zdi orehova potica dolgočasna, čeprav se vam po žgancih in kislem zelju ne kolca, martinovanje pa vam gre preprosto na jetra, boste v družbi radovednih tujcev vendarle primorani odgovorno zastopati kulturo majcene podalpske nacije. S pljuvanjem v lastno skledo ne bo šlo, kljub intuitivni želji po samozaničevanju, saj se v naši namišljeni mednarodni družbici nihče tako ne vede. Imeli bi vas za čudaka. Prisiljeni boste torej igrati prof. Janeza Bogataja in objaviti s čim vse pri nas lahko postrežemo tujemu gostu. Kulinarična tradicija tako nenadoma postane raison d'être neke identitetne skupnosti: če ljudstvo dobro pije in jé, potem je vredno obstoja. Ker imamo srečo, da smo Slovenci sicer majhen narod, a hkrati na stičišču treh raznolikih in precej obsežnejših kulturnih prostorov – italijansko-mediteranskega, srednjeevropskega in balkanskega – naše kulinarike ne bo težko opisati kot edinstvene in zelo pestre. Tujce boste navdušili za obisk, poželi nekaj komplimentov ter, ne nazadnje, o vrednosti slovenske kuhinje prepričali še sami sebe.

V tujini nehote postanemo tradicionalisti. Medtem ko imajo predstavniki prevladujoče kulture večjo svobodo pri spreminjanju in relativiziranju lastne tradicije, je manjšina vse bolj tradicionalna, ker si pač prizadeva vzdrževati svojo partikularno identiteto znotraj dominantnega družbenega tkiva. A moje gojenje slovenskih kulinaričnih tradicij nima nič skupnega z zavestnim ohranjanjem širše izseljenske skupnosti – ta v Yorku ne obstaja. Pri Martinovih pojedinah, ki sem jih začel pripravljati zaradi radovednosti prijateljev in na prigovarjanje žene (ki je Italijanka), gre torej zgolj za nedolžno participacijo v igri multikulturalizma in vzpostavljanje samosvojih tradicij.

V sleherni kuhinji sleherne družine se izoblikuje edinstveni kulinarični jezik, znotraj katerega se sestavine, jedi in načini priprave najrazličnejših izvorov spajajo v nove celote in pridobivajo nove pomene. Meni se, na primer, zdi zelo primerno zaključiti sicer tradicionalno slovensko Martinovo večerjo z ameriško bučno pito. Še zanimiveje postane na ravni sestavin. V najinem italijansko-slovenskem kulinaričnem besednjaku je ajdova moka – seveda zaradi ajdovih žgancev in ajdove kaše – postala označevalec slovenskosti. Če je dodana slaščicam, na primer v britanski jabolčni »crumble«, je recept takoj bolj »slovenski«, čeprav ajde v drugih evropskih kuhinjah ne manjka – pomislite le na bretonske galettes ali pizzocchere, ajdove testenine iz lombardske Valtelline.

Kulturi in tradicijam, ki jih nosimo s seboj, čeprav se nanje niti ne oziramo, se vedno nekako uspe prikrasti na površje. Ljudska pripoved o slovenskih prednikih, ki so se menda naselili pod Alpami zgolj zato, ker je le v teh krajih ajdovo zrno obrodilo sad, tako lahko postane ključen kontekst za razumevanje neke severno angleške variacije na priljubljen britanski desert.

Gašper Jakovac, dr. literarnih ved, živi in dela v Veliki Britaniji

Delo


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo