Kariera po doktoratu ali v iskanju izgubljene poti


Avtor: adminkp Datum: 725 dni nazaj.


April 2017. Prvič v življenju sem gostja okrogle mize. Ne maram biti v središču pozornosti, raje bi se po terenu preganjala za pticami ali doma brala knjigo, a menda moram kot znanstvenica občasno izstopiti iz slonokoščenega stolpa in se izpostaviti javnosti. K sreči je ta javnost za začetek ozka in domačna: doktorski študentje Podiplomske šole Inštituta Jožef Stefan.

Foto: congerdesign via Pixabay.

Foto: congerdesign via Pixabay.

Mladi zanesenjaki na neki točki svojega življenja, kjer sem bila nedolgo tega tudi sama. Zdaj nas ločijo svetlobna leta. Njihov svet je še dobro strukturiran, vrti se okoli predvidljivih mejnikov: predstavitev raziskovalne teme, poskusi, objava člankov, pisanje disertacije, zagovor … Moj je negotov; ne morem načrtovati za več kot nekaj mesecev vnaprej. Ker nisem flegmatik, mi ta svoboda ni preveč všeč. Ne morem se znebiti občutka, da je lažna. Pogovarjamo se o vijugavih poteh, ki so po doktoratu vsakega od gostov vodile v drugo smer: eno v industrijo, dve v podjetniške vode, eno v muzej, eden pa se je zaenkrat še uspel obdržati na državnem raziskovalnem inštitutu.

Vzporedno mi po glavi blodijo misli, ki ne sodijo v vodeno razpravo. Doma jih bom izlila v ta prispevek, da izpovem še bolj osebno plat svoje zgodbe. Tisto, ko karieri ne moreš več reči kariera, ampak samo še pot. (Po)potovanje. Iskanje cilja. Ki ga znaš poimenovati in opisati – obvladaš celo elevator pitch. Veš, kako ga doseči. Nimaš pa pojma, ali ti bo kdaj tudi uspelo.

Zapis dr. Tee Romih lahko preberete na strani Metina lista.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo