Kanalska dolina, na prepihu


Avtor: D.L. Datum: 1617 dni nazaj.


12_ADRIA_DIA BIG 12_m

Kanalska dolina (Val Canale) je povsem zvesta svojemu imenu. Je ozka, stisnjena med Karnijske Alpe na severu in Julijske Alpe na jugu in izrazito »pretočna«. »Pretočna« pa ni le zaradi reke Bele (fiume Fella), ampak predvsem zaradi železniške proge, avtomobilske in magistralne ceste, ki se vijejo po dnu doline, se včasih zgubljajo v predore in prihajajo iz njih, se napenjajo čez mostove in mimobežno križajo med seboj, ne da bi motile druga drugo. Zaradi te prometne »pretočnosti« je Kanalska dolina tako pomembna že od nekdaj. Je naravni hodnik med Mediteranom in srednjo Evropo, ki udobno prečka jugovzhodne Alpe, ne da bi plezala čez kakšen višji prelaz. Tako ohranja svojo »pretočnost« tudi pozimi, ko je snega lahko zelo veliko in se zna držati tudi zelo dolgo. Od vsega silnega prometa, ki se vali skozi Kanalsko dolino, pa prebivalci razen hrupa in oktanskih hlapov nimajo kaj prida koristi. Veliko razmišljajo o tem, kako bi kaj mimobežnih popotnikov zvabili s prometnih žil, da se za hip ustavijo, se ozrejo okrog sebe in končno vidijo, kje se pravzaprav vozijo. In če bi si potnik vzel čas, bi imel kaj videti.

Zaradi lege in naravnih možnosti je bila Kanalska dolina pomembna že davno v zgodovini. Vendar tedaj promet ni potekal s hitrostjo 130 kilometrov na uro in več, zato so se popotniki v dolini zadrževali več kot dvajset minut. Prav so jim prišle gostilne in prenočišča, kjer so si lahko oddahnili in si nabrali moči za nadaljevanje poti, ki je bila še pred njimi.

09_ADRIA_DIA 9

Ker je dolina od nekdaj na prepihu, le pihalo nekoč ni tako hitro kot danes, je tudi lokalna skupnost temu primerno živahna. Najprej so se v času velike selitve narodov tam za stalno naselili Slovani, danes lahko govorimo o jezikovno in kulturno mešani skupnosti, kjer složno sobivajo slovenski, italijanski, nemški in furlanski jezik. Kanalska dolina se razteza kakšnih dvajset kilometrov, od Trbiža (Tarvisio) na vzhodu do Tablje (Pontebba) na zahodu. Pri Trbižu se dolina razcepi na dva kraka: na severnega, ki vodi čez vas Kokova (Coccau) ob reki Ziljici proti Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem in južnega, ki vodi proti Fužinam (Fusine) in dalje prek Rateč v zgornjo Savsko dolino v Sloveniji. Od Trbiža proti jugu se zvija Rabeljska dolina. Pri Rabeljskem jezeru nas ena pot vodi do prelaza Predil in od tam naprej v Trento, druga pa bolj južno proti Nevejskemu prevalu (Sella Nevea). Pri Žabnicah (Camporosso) pa poteka tudi razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem.

12_ADRIA_DIA BIG 12

V Kanalski dolini si vzemite čas

Slovencem ti kraji niso čisto tuji. V časih Jugoslavije je bila tržnica v Trbižu kar dobro obiskana. Menda se je največ kupovalo usnjene jakne, ki so tja prišle od marsikje. Tržnica še obstaja, niti približno pa ni več tako živahna, kot je bila.

Tudi smučarji iz Slovenije in Avstrije dobro poznajo smučišče Svete Višarje (Monte Lussari), še bolj kot smučišče pa Višarje slovijo kot pomembna romarska pot. Moj vodnik po tistih krajih je bil Rudi Bartaloth, ki vodi slovensko kulturno središče Planika, najpomembnejšo slovensko ustanovo v Kanalski dolini in je dodobra seznanjen z vso problematiko ter dogajanjem v regiji. V njegovem penzionu Pri Krajncu v Ovčji vasi (Valbruna) sem bil tudi nastanjen, kadar sem fotografiral po Kanalski dolini. Ko me je Rudi seznanil z nekaterimi osnovnimi podatki, sem začel nabirati kilometre po okolici in vedno bolj je bilo jasno, da je ta okolica silno zanimiva, slikovita… vsekakor vredna pozornosti in, da je prava škoda odbrzeti skozi Kanalsko dolino po avtomobilski cesti v desetih ali dvajsetih minutah.

04_ADRIA_DIA 4_m

Sama Kanalska dolina na prvi pogled res deluje kot prometni kanal, vendar njene vasice skrivajo prenekatero zanimivost. Iz časov, ko smo živeli še v socialistični Jugoslaviji in je bila naša zahodna meja prelomnica med vzhodom in zahodom, med socializmom in kapitalizmom, med dobrim in slabim, bogatim in revnim… je okrog Trbiža veliko vojaških kasarn in karavl, ki pa so v novih časih združene Evrope postale odvečne in jih danes večina žalostno sameva. Prenekatera od teh zgradb je naravnost monumentalna in samo upati gre, da bo lokalno gospodarstvo znalo izkoristiti njihov potencial,bodisi v turistične namene, kar se zdi še najbolj realno, bodisi za kaj drugega. Pred davnimi leti so obstajali neki načrti, kako bi na tromeji Avstrija, Italija in Jugoslavija s skupnimi močmi organizirale zimske olimpijske igre, iz te moke pa se nikdar ni spekla niti piškava žemlja. Žal. Po vseh okoliških hribih so planine, kjer vse poletje pasejo živino in so prijetne pohodniške točke. Tu vas ne bo motil prometni hrup.

Lahko pa se podate tudi v kakšne stranske doline, k Belopeškim jezerom pod Mangartom, na Rabeljsko jezero na Montaž ali saj na njegov plato, kamor redno kolesarijo tudi največji svetovni kolesarski asi v sklopu dirke Giro d'Italia. Med vožnjo po trasi dirke sem približno zaslutil, kakšen pekel na kolesu to predstavlja.

03_ADRIA_DIA 3_m

Z gondolo ali peš na Višarje

Obiskal sem tudi Višarje. Niti kot smučar niti kot romar, ampak predvsem kot opazovalec. Na vrh pelje čisto solidna gorska cesta, za katero ni treba imeti kakšnega terenskega vozila. Vožnja p njej pa je dovoljena le posameznikom z dovolilnicami, to so predvsem gostinci, ki morajo oskrbovati svoje gostinske obrate, in komunalci, ki odvažajo smeti. Zato je najbolj običajen vzpon s sodobno gondolo, seveda pa se marsikdo odloči tudi za pešpot. Pozimi so obiskovalci Višarij večinoma smučarji, od pomladi do jeseni pa vsak konec tedna tisto majhno gručo hiš na vrhu hriba dobesedno preplavijo romarji. V cerkvi, poslikani s freskami mojstra Toneta Kralja, se vrstijo maša za mašo in povsod na razmeroma majhnem prostoru mrgoli ljudi. Staro,mlado, tiho, še bolj pa glasno… pravo človeško mravljišče. Vse gostilne so zapolnjene do zadnjega kotička. Majhne prodajalne s spominki in razglednicami so oblegane, na vsakem vogalu se srečujejo ljudje, ogromno jih je očitno iz Slovenije. Od vseh plati je slišati debate o žledolomu, katastrofalnih cenah lesa, o tem, kako je vse narobe in nihče nič ne dela (pripovedovalec je seveda dosledno izvzet), o oderuških cenah in sramotnih plačah in tako dalje in tako naprej. Z zadnjo gondolo se pozno popoldne poleže tudi hrušč in trušč. Višarje naenkrat postanejo spet idilična gorska vasica. Ne čisto prava, saj je očitno, da živi v prvi vrsti od takega ali drugačnega turizma, o kakšnih pravih vaščanih pa ne bi mogli govoriti.

06_ADRIA_DIA BIG 6_m

Na Višarjah je za moje udobje poskrbel Jure Prešern (Preschern) v svojem hotelčku Locanda al Convento. Pred stoletji je spodaj v dolini, v Ovčji vasi župnikoval Jurij Prešern, brat našega največjega poeta, ki so mu na cerkveno pročelje vzidali celo spominsko ploščo.

Ko se je hrup nekoliko polegel, se je zdel razgled še bolj veličasten. Pogledi na Karnijske Alpe in Julijce so v lepem vremenu osupljivi. Sprehod po opusteli uličici med strnjenimi hišami, ki je bila še pred nekaj urami skoraj potrebna semaforske signalizacije, je nenavadno spokojen. Vendar tisto soboto živahnost vendarle še ni bila pri kraju. Locanda al Convento je gostila neko poročno slovesnost, svati so prišli iz Celovca in kot se spodobi, ostali do naslednjega dne. Zvečer je na vrh prihrumela večja skupina italijanskih motoristov. Prišli so na večerjo in potem odhrumeli nazaj v dolino. Meni se je to zdelo precej nevarno in se ne bi spuščal v kaj takega. Morda pa razen morebitne kazni to niti ni bilo tako nevarno. Ko je ob koncu prve svetovne vojne italijansko topništvo zgranatiralo Višarje, kjer so imeli sicer opazovalnico avstrijski vojaki, je bilo tam gori nemara neprimerljivo nevarnejše. Naj se ne ponavlja.

Besedilo in fotografije: Andrej Blatnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo