Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani


Avtor: adminkp Datum: 441 dni nazaj.


Letos, ko Janez Stergar praznuje svojo 70-letnico, mu je Skupnost koroških Slovenk in Slovencev podelila Kugyjevo nagrado, Svetovni slovenski kongres in Slovenska konferenca SSK pa sta mu podelila priznanje Zlati slovenski tolar. "Pot prihodnosti je pot sodelovanja, povezovanja in spoštovanja drug drugega, ne glede na jezikovno ali pa ideološko pripadnost," je naglasil predsednik SKS Bernard Sadovnik in s tem izpostavil, da se je Stergar vedno uspešno zavzemal za takšno pot. Da je od svojih angažiranih študentovskih let pa vse do danes "sledil tradicijam slovenskega kulturnega poslanstva, izvirajočega iz globoke zakoreninjenosti v izročilu prednikov in etike humanosti, odprtosti, zagledanosti v jutrišnji dan," je o nagrajencu dejal lavdator Reginald Vospernik, podpredsednik SKS. Nagrajenec Janez Stergar deli to svoje priznanje z vsemi sodelavci. Kot je povedal, ima s Kugyjem kar nekaj skupnih točk, "zlasti ideje povezovanja, tolerance, solidarnosti, večjezikovne usposobljenosti, ki jo v tej hiši, Slovenski gimnaziji, nadaljujejo tukajšnji Kugyjevi razredi."

Prof. Stergar na razstavi Hanzija Mlečnika na letošnjih 16. Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani. (Foto: Nedelja/Rihter)

Ob letošnjih 16. Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani smo v Nedelji objavili intervju s prof. Stergarjem.

Klub koroških Slovencev v Ljubljani je bil ustanovljen po zboru koroških pregnancev v Sloveniji jeseni 1928 in od tedaj – z izjemo vojnih let – deluje neprekinjeno. Kdaj ste vi prevzeli vodenje? Kakšen je glavni namen vašega kluba? Kako sodelujete z Društvom slovenskoavstrijskega prijateljstva (DSAP), ki ga vodi Lovro Sodja?

Tri desetletja sem že odbornik, v letih 1995–2003 sem bil podpredsednik ob legendarnem Stanetu Uršiču, poldrugo desetletje – torej že nesramno dolgo – pa sem predsednik kluba z razmeroma stalno sestavo odbora. Klub je posebej po drugi svetovni vojni postopoma izgubljal funkcijo družabnega povezovanja in medsebojne socialne pomoči pregnancem iz Koroške. Ko se je široko odprl prijateljem zamejskih Slovencev, je glavni namen (p)ostala skrb za populariziranje zavesti o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, posredovanje različnih oblik pomoči posameznim koroškim društvom in organizacijam ter spodbujanje slovenskih in avstrijskih oblasti za večjo manjšinsko zaščito. Zavest o tem, da so dobri bilateralni odnosi pogoj za razvoj koroških in štajerskih Slovencev, me je prepričala, da sem 2006 prejel izvolitev v odbor DSAP in da tudi pod predsedovanjem prof. Sodja v njem kar aktivno sodelujem.

Če kdo iz Slovenije zelo dobro ve, kaj se na Koroškem med slovensko narodno skupnostjo dogaja, potem ste to vi. Če s tega vidika pogledate na slovensko narodno skupnost v preteklih 50 letih, v katero smer se je razvila in na kaj bo morala paziti v prihodnosti?

Na Koroško kontinuirano res zahajam že od leta 1966 in sem na Inštitutu za narodnostna vprašanja dobra štiri desetletja tudi poklicno proučeval novejšo zgodovino ter sodobni položaj koroških Slovencev, zdaj pa pet let kot – seveda prezaposleni – upokojenec še naprej, tudi s pomočjo sodobnih medijev spremljam dogajanja za Karavankami. Socialne, gospodarske, politične in kulturne spremembe (vključno z jezikovnimi) so v pol stoletja seveda vidne na prvi pogled, žal ne prav vse v prid obstoju ter razvoju narodne skupnosti. Gospodarsko blagostanje in civilizacijsko-tehnološki napredek ne zagotavljata prenašanja jezika in narodne zavesti na pripadnike mlajše generacije. Posebej ne na tiste, ki doma ne najdejo (kolikor toliko trajne in svoji izobrazbi ter sposobnostim primerne) zaposlitve. Statistično-demografske raziskave opozarjajo na prav alarmantna stanja in smeri razvoja manjšine.

Se z vami kaj zgodi, kadar ste med Slovenci na Koroškem. Se kaj v vaših emocijah spremeni, drugače razmišljate, je zrak drugačen, je dojemanje drugačno? Je za vas kakšen kraj na Koroškem posebnega pomena?

Stergar: Nimam prav močno čustvenega značaja ali literarnega daru. Na Koroško me seveda veže njena geografska lepota ter obiskovanje zgodovinskih spomenikov. Predvsem pa rad prihajam na obisk k svojim dolgoletnim prijateljem, tudi delovnim kolegom in k njihovemu naraščaju, ki vedno znova preseneča z uspehi na najrazličnejših področjih. Posameznim krajem poleg njihove funkcije v moji (pod)zavesti seveda dajejo poseben pomen moji – ali večinoma kar naši skupni – spomini. Bodisi na večkratna taborjenja v Globasnici, v Selah ali pri Št. Jakobu, bodisi na pohajkovanje okoli Djekš, na Peco in Obir, na kolesarjenje po ziljskih krajih naših Jarnikov, Majerjev, Grafenauerjev, Felaherjev, Zwittrov in drugih, na naravno in zgodovinsko divje grape okoli Železne Kaple ...

Skrbno in z navdušenjem urejate Korotanske e-novičke, ki jih redno pošiljate na 1250 in več elektronskih naslovov in s katerimi obveščate o čezmejnih prireditvah. Kako je nastala ideja za takšen način obveščanja in povezovanja? Dobite kakšne odzive?

Tedenski Koroški e-vestnik se je razvil iz internih klubskih vabil oziroma obvestil, ki so sčasoma skoraj monopolno odpravila moje pošiljanje papirne pošte in tudi dolge telefonske pogovore. Napačno je prepričanje marsikoga, da vključujem vse dogodke na Koroškem. Klubski namen dosegam z opozarjanjem na čezmejno sodelovanje prek Karavank, pogosto pa sežem še od slovenske skupnosti na Dunaju prek Gradca in Radgonskega kota do Kanalske doline in tudi Trsta, posebej če gre za vseslovenske dogodke, na »slovenšč´no celo«. Odziv vidim pri udeležbi na prireditvah, pri medijskem poročanju o njih ali v ducatu e-odzivov na vsako okrožnico. Vesel sem tudi kritičnih pripomb, popravkov in dodatkov, ker tudi tako ohranjam(o) živ stik in aktualnost. Doseganje popolnosti pa bi bilo iluzorno.

Veliko stvari na področju povezovanja koroških Slovencev s Slovenci v Sloveniji na najrazličnejših področjih ima opraviti tudi z vami, ki največkrat to opravljate v ozadju. Če bi sedeli na odločilnih mestih, kakšna bi bila vaša strategija povezovanja Slovencev po vsem svetu? Kaj bi vam bilo najpomembnejše in v čem bi morali biti Slovenci še posebej prepoznavni v Evropi in svetu?

Zaradi lastne življenjske izkušnje od dijaških in študentskih let, do dobe raziskovanja ter sindikalne ter društvene aktivnosti priporočam namenjanje več finančnih sredstev ter duhovnih sil delu z mladimi generacijami, večanju ustvarjalnosti ter podjetnosti z neposrednim, osebnim povezovanjem s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Ker ni časa za dolgo razpredanje, lahko ponovim le en recept: vsak zamejski razred bi moral imeti partnerski razred oziroma kar šolo v osrednji Sloveniji.

Bližamo se 100-letnici plebiscita. Imate kakšno željo za koroško deželno politiko? Kaj bi morda radi slišali na proslavi ob 100-letnici ali kaj bi bilo treba reči slovenski narodni skupnosti?

Kolikor poznam sedanje načrte za obeleževanje obletnice, so ti zastavljeni dialoško, spravno, brez pretirane historične navlake in patetike, tudi razvojno za manjšino in ves (južno) koroški prostor. V tej smeri nas deluje tudi nekaj na naši strani meje.

Vincenc Gotthardt in Mateja Rihter

www.nedelja.at


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo