Franc Sašek – prvi hornist v Nišu


Avtor: adminkp Datum: 741 dni nazaj.


Odkar je pri rosnih štirinajstih letih iz rodne Metlike odšel v Vojaško glasbeno šolo v Vršcu, je Franc Sašek vse do svoje smrti živel v Srbiji. K temu je doprinesla tudi ljubezen do Milice Tosić, ki jo je spoznal v Pirotu, kjer je ta mladi vojaški glasbenik služboval. V Nišu je bil vojaški glasbenik, eden od ustanoviteljev niškega Simfoničnega orkestra, profesor roga v srednji glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković« in eden od Slovencev, ki je, skromno in nevsiljivo, svoje življenje posvetil kulturi Niša. To je njegova življenjska zgodba, sestavljena iz mozaika spominov njegovih družinskih članov in tistih nekaj niških glasbenikov, ki se ga še spominjajo. Pokopan je bil 26. oktobra 1986 na niškem Novom groblju.

Franc Sašek s starši, brati in sestrami v Metliki.

Franc Sašek s starši, brati in sestrami v Metliki.

Franc Sašek je bil rojen 16. novembra 1908 v mestu Metlika, ki leži v slovenski pokrajini Bela krajina, kot eden od petih otrok v skromni družini očeta Janeza in matere Tereze. Težke življenjske razmere in nadarjenost za glasbo, ki jo je kazal že zgodaj, sta ga vodila daleč od doma, v Vršac, kjer je bila leta 1920 ustanovljena Vojaška glasbena šola.

Prvi razred učencev je šolo začel obiskovati 1. novembra 1921, mladi Franc pa se je vanjo vpisal pri svojih še ne petnajstih letih, leta 1923. Bil je izredno delaven in nadarjen, za instrument, ki mu bo kasneje posvetil svoje življenjsko delo, pa je izbral rog. Po končanem šolanju je bil, kot se spominjajo njegovi družinski člani, nekaj let predavatelj in sodelavec v šoli v Vršcu, kjer je tedaj primanjkovalo ustrezno glasbeno izobraženih učiteljev.

Prvo službo je nastopil v Pirotu, ki je v tistem času stal na meji z Bolgarijo. Prav v tem mestu je spoznal Milico Tošić, ljubezen njegovega življenja, s katero se je kasneje poročil in imel dva otroka, leta 1923 rojeno Nadeždo in leta 1934 rojenega Josifa.

Bil je športnik, nogometaš, igral je na mednarodni nogometni tekmi v Sofiji, v kateri so moči pomerili jugoslovanski in bolgarski vojaki. Čas brezskrbnosti, posvečen ljubezni, družini in delu v vojaškem orkestru, ki je v tistem času nastopal širom Srbije, je leta 1941 prekinila vojna.

10. aprila 1941 je nemško-italijanska vojska v Babušnici ujela in na Poljsko deportirala nekaj vojakov tedanje Kraljevine Jugoslavije. Med njimi je bil tudi Franc Sašek. Njegova ujetniška številka je bila 61648, odpeljali pa so ga v taborišče Stalag 9 C, kjer je kot ujetnik delal na posestvu nemških kmetov. Konec vojne in osvoboditev sta ga postavila v vlogo tolmača v bolnišnici, saj je poleg slovenskega tekoče govoril tudi srbski in nemški jezik. Po podatkih Rdečega križa Jugoslavije je bil osvobojen 15. aprila 1945, po polnih štirih letih ujetništva.

Po vrnitvi v Srbijo se je Sašek z družino preselil v Niš, kjer se je pridružil Vojaškemu orkestru v Domu vojske JNA. Ta je v letih, ki so sledila, postajal vedno večji in je nastopal na vseh pomembnih vojaških in državnih svečanostih.

Koncert v Vrnjački banji

Koncert v Vrnjački banji

Nekaj vojaških glasbenikov, med katerimi je bil tudi Sašek, je davnega leta 1953 skupaj z doktorjem Ilijo Marinkovićem dalo pobudo za ustanovitev niškega Simfoničnega orkestra, ki je vse do danes ostal edinstven, saj je edini takšne vrste izven Beograda.

Blagoje Ilijevski, flavtist in upokojeni podpolkovnik, se je Vojaškemu orkestru v Nišu pridružil leta 1969, po razpustitvi orkestra v Kumanovu. "Franc Sašek je bil v letu, ko sem prišel v Niš, že pred upokojitvijo. Spominjam se, da smo mi, takrat mladi glasbeniki, zelo spoštovali mnoge starejše, med njimi tudi Saška. Vsi so bili, kot tudi mi kasneje, sodelavci niškega Simfoničnega orkestra, oziroma – kakor so nas imenovali – pridruženi člani. Poleg rednih dolžnosti, igranja na pomembnih vojaških in državnih prireditvah, je orkester, ki je imel v tem času šestdeset članov, pod taktirko gostujočih dirigentov izvajal tudi najbolj zapletena dela umetniške klasične glasbe," se je v preteklost ozrl Ilijevski.

Med leti 1963 in 1969 je bil Franc Sašek profesor roga v srednji glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković« v Nišu. Do njegovega prihoda na šoli niso poučevali tega glasbila, prvi učenec pa je bil Luka Novaković. "Luka Novaković je bil naš najboljši učitelj roga, seveda takoj za svojim učiteljem, saj je bil Sašek prvi profesor tega instrumenta. Pod okriljem Novakovića so učenci šoli prislužili mnoge nagrade in lahko rečem, da imamo zdaj vrsto dobrih hornistov. Novakovič trenutno poučuje v šoli Evica Radevska," je povedal direktor glasbene šole Borivoje Mladenović Ćaba.

Od leta 1969 je bil Franc vojaško upokojen; upokojil se je s činom stotnika. Bil je dobitnik medalj za narodne in vojaške zasluge, odlikovan pa je bil tudi ob praznovanju desetletnice in dvajsetletnice ustanovitve JNA.

Ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let je skupaj s svojim prvim učencem, Luko Novakovićem, ustanovil Mestni pihalni orkester, v katerem je igral činele. Člani orkestra so bili večinoma upokojeni vojaški glasbeniki, koncertirali pa so v Tvrđavi, vsako nedeljo ob dvanajstih. Na njihovem repertoarju so se znašle lahkotne skladbe, priljubljene jugoslovanske starogradske pesmi in znana dela svetovnih mojstrov klasične glasbe. Sašek je bil v orkestru aktiven do konca svojega življenja. Umrl je v 78. letu starosti, spominjajo pa se ga po veselem značaju, dobroti in nadimku »Šećerko« (»Cukrček«, »Sladkorček«), ki so mu ga nadeli mlajši člani Mestnega pihalnega orkestra.

Dobri ljudje so sreča tega sveta,

s ponosom in ljubeznijo posvečeno mojemu dedku

vnukinja Olivera Sašek Radulović

Franc Sašek v različnih življenjskih obdobjih.

Franc Sašek v različnih življenjskih obdobjih.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo