Fatamorgana


Avtor: adminkp Datum: 855 dni nazaj.


Žagovina, ne pa kruh, je govoril Halini, tam smo imeli kruh, ki si ga lahko jedel samega, z malo soli. Včasih, se je spominjal, sem ga še toplega razrezal in sem samo s soljo pojedel pol hlebca, ta tu pa je kot iz gline. V Władkovih očeh je bilo tam vse bolje, in kadar je pogrešal dobro kladivo, da bi pribil žebelj ali zimske čevlje, je začel: tisto tam je bilo kladivo, ali: tisto tam so bili čevlji; in nič več, nobenih podrobnosti, saj je bil prepričan, da je razlika med kladivi in čevlji od tod in tam jasna kot beli dan.“ (Joanna Bator, Peščena gora)                 

Rene Magritte: Kraljestvo svetlobe, 1950

Stiskamo se pred računalniškim ekranom in bolščimo v neskončno peščeno rjavo, v kvadratke in druge večkotnike, v sive krivulje, ki polzijo med njimi. S kurzorjem se pomikam levo in desno, gor in dol, ne vem, kaj točno iščem, vse je videti isto, hribi in doline, vmes kak zaselek, vas, mesto, pa spet doline, hribi … Ustavi se, tu, tukaj je, ali lahko približaš, čez ekran se razlezejo gromozanski piksli, zdaj ne več samo peščeni, temveč tudi zeleni. Od tu do tu je naša zemlja, na njej živi moja družina, starši, sestre in bratje, babica, strici in tete. Vsi skupaj. Veliko prostora imamo. To je naša hiša, tam dalje pa rase več sto granatnih jablan. Zakaj so tu granatna jabolka tako draga? Pri nas nam kar padajo z neba. Strmimo v razmazan piksel in vsak ima pred očmi nekaj drugega. Jaz imam v grlu cmok v velikosti granatnega jabolka, ki mi ne dovoli zastaviti nobenega vprašanja, tiho smo, zremo v ekran pred sabo, kot da bi zrli v daljavo. Abdul se nasmiha, njegove oči žarijo, ko s prstom polzi po ravni ploskvi, kot da bi božal lase svoje mame, gladil odejo na postelji mlajše sestre. Svoje družine ni videl že dve leti, odkar je neke noči zapustil to hišo z zemljevida, s pomočjo katerega se zdaj redno vrača v sadovnjak svojega otroštva. Njegova domovina ima okus po datljih, diši po čajnih listih, ki jih radodarno pari zmeraj, ko ga obiščemo. Ko je prispel v Evropo, ni znal brati, črke so mu pomenile približno toliko kot moji skoraj dveletni hčeri. V šolo ni hodil, ker je bila ta predaleč in ker tam, od koder prihaja, vojna nikoli ne poneha. Črke so zidaki, s katerimi si gradi nov dom, dom zase in za svoje sorojence, ki bodo nekega dne prišli za njim. Morajo priti.

***

Oditi, da bi se nekoč vrnil, oditi in se ne obrniti nazaj, oditi, da bi pred čim zbežal, oditi, da bi komu sledil, oditi, da bi ubežal samemu sebi, oditi, da bi se našel, oditi, da bi našel nov dom, oditi, da bi od tam odšel še kam drugam.

Nekateri odhodi so lažji od drugih. Spakirati kufer, kupiti karto in sesti na letalo je vsekakor lažje kot v natikačih prehoditi dve celini, da bi prispel nekam, kjer te nihče ne pričaka.

***

Odkar sem sama (prvič) spakirala kufer, kupila karto in sedla na letalo, se je moje dojemanja časa spremenilo. Nič se ni zdelo več za stalno. Cel svet je samo postojanka na poti … domov? Kje sem doma?

Že od začetka mi gre na živce kavč v hiši, kjer živim in ki jo po štirih letih še zmeraj kličem “tvoja hiša”, ko hočem fantu pod nos vreči dejstvo, da sem zaradi njega emigrirala. Novega še zmeraj nisem kupila, ker je tako samo vprašanje časa, kdaj bomo šli dalje. Lani se mi je zazdelo, da bi bilo fino, če bi hčeri za prvi rojstni dan na vrtu postavila gugalnico. Ko sem gledala masivne lesene kole, ki bi jih zanjo morala zabiti v zemljo na vrtu, me je spreletelo, da če zdaj zabijem ta kol, to res pomeni, da bom tu ostala za zmeraj.

Ne bom ostala za zmeraj, če sem tu, bi lahko bila tudi kjerkoli drugje na svetu, vsaj tako dolgo, dokler ne bo napočil čas, dokler se ne pojavi priložnost, da se vrnem …

***

Domov?

***

Ker imam to srečo, da me od domovine loči samo uro in pol dolg nizkocenovni let, se redno vračam. Kakšno leto celo tako redno, da bi lahko v svoj CV zapisala “živi med Gentom in Ljubljano (Mursko Soboto?)”. Ker sem nazadnje, ko sem še zares živela v Ljubljani, bila absolventka filofaksa, ob vsaki vrnitvi pričakujem približno tak scenarij: čez dan se bom s prijatelji vlačila po mestu, z zajtrka na kavo, s kosila na kavo in tako do večera, vmes bom prebrala kaj na klopci v parku, dokler ne bo nastopil večer, ko bodo itak vsi zunaj. Ko tako sanjam, pozabim, da mi otrok ponavadi zboli točno tedaj, ko pristanem na Brniku, in da so moji prijatelji medtem že diplomirali, magistrirali in doktorirali in da je čas tudi zanje spremenil dimenzijo. Vse to vem, pa sem še zmeraj vedno razočarana.

***

“Včasih si je Władek ogledoval svoje štrleče roke, ki so se mu nekoč še ujemale s telesom, in z njimi grabil po zraku, da bi se spomnil dotika kladiva v desni in konjskega kopita v levi. Mlatil je po praznem prostoru in čutil, kako mu tisti svet polzi med prsti in kako je vsega, kar je nekoč imel, sčasoma vse manj in manj. Saj imamo tudi let vse manj in ne vse več, je neke noči rekel Halini, a ga ta ni razumela, kako vse manj, ko pa jih ona šteje zmeraj več, še pred kratkim jih je imela dvajset, pa jih ima kar naenkrat že petintrideset …”[1]

***

Vsakič ko mi gredo fantovi sorojaki na živce s svojimi prenatrpanimi urniki in vikendi, ki so skrbno splanirali za pol leta vnaprej, rečem: »V Ljubljani imajo ljudje vedno čas za kavo, tudi čez dan, in nihče ne dela dlje kot do štirih.«

***

“O xxx , domovina, ti si kakor zdravje! Koliko si vredna, tisti le spoznal je,

ki te je kdaj izgubil. Zdaj v vsej veličini zrem te in slavim, mroč za teboj v tujini.”[2]

***

Spotikam se čez razrite mestne tlakovce kot čez grude na polju, kot že tolikokrat utrujena od zvena jezika, ki je in ni moj, ki sem ga posvojila, ne da bi ga kdaj zares vzljubila. Pred nami gospod, star, drobne postave, sivih las, slabih zob, z majhnim kovčkom. Nekaj razlaga, nekaj sprašuje, skomiguje, moja družba zre vanj, jaz ga ne slišim, s še vedno zaprtimi ušesi. Vsi zrejo vanj, vame, ej, ga ti razumeš? Nizozemsko – ne, angleško – ne, poljsko srbsko rusko, spletava slovansko kito kot brv z zahoda nazaj v habsburško cesarstvo.

Je bil Slovenec? Ne, Madžar.

***

Domovina nudi uteho, hrani sanje in streže razočaranja. Tujina je kot boksarska vreča, tiho požre vse brce in jezo, ki bi sicer segli dlje. Šele s tujega razglednega stolpa se domovina res razcveti.

***

Jezero, hahaha, temu vi pravite jezero, potem še niste videli Bohinjskega.

Vas v šoli najbrž ne učijo letnih časov, kaj, ker jih tako ali tako nimate. Vse leto jesen. Pri nas je pozimi mrzlo, poleti vroče, vemo, kaj je sneg, vemo, kaj je sonce.

Zakaj tu nihče ne zna skuhati poštene kave, pri nas v kateremkoli kafiču dobiš vrhunsko kavo.

Kakšni pločniki, nobenega oprijema mojim podplatom ne nudijo!

***

Kako vidiš mesto, je odvisno tudi od tega, kako vanj prispeš. V rojstni kraj se najraje vračam z vlakom. Ta počasi drdra čez tirnice, ki se vijejo skozi porjavelo pokrajino, vsakič še malo bolj star in načet, vsakič malo bolj del že minulega časa. Skozi okna zatohlega kupeja sledim soncu, ki leno drsi za hiše in polja. Kadar v rojstni kraj pripotujem z vlakom, najprej globoko zavzdihnem. S pogledom oplazim postajni bar, v katerem nisem nikoli videla teči piva, ker je že od vekomaj zaprt, se ozrem na parkirišče, na katerem nekaj starih avtomobilov čaka, da vanj poskačejo potniki z vlaka, takoj zatem ko na hitro objamejo in poljubijo domače. Kadar v rojstni kraj prispem z vlakom, me ne preseneti njegova praznina, se mi v grlu ne zatakne zrak, bolj zatohel od tistega v kupeju, si ne začnem živčno pokati členkov na prstih ali si okrog njih navijati las. Kadar v rojstni kraj prispem z vlakom, sem nanj pripravljena.

***

Domov se oziram z očmi zaljubljene najstnice, ki vsa svoja hrepenenja, želje in neobvladljivo brsteče občutke stavi na fanta, ki obetov nikoli ne bo (z)mogel izpolniti.

***

Peščena gora, peščeni grad, privid, prikazen, blodnja, sen.

[1] Joanna Bator, Peščena gora, Goga, 2017.

[2] Adam Mickiewicz, Gospod Tadej, prevedla Rozka Štefan, DZS, 1974.


Staša Pavlović je nekdanja urednica in vodja festivala Dnevi poezije in vina, zadnja leta pa predvsem književna prevajalka. Zaradi ljubezni do jezika raziskuje, bere in prevaja sodobno poljsko književnost, zaradi korenin se spogleduje z južnoslovansko, zaradi ljubezni do fanta pa se vse več ozira tudi po flamski in nizozemski književni pokrajini. Živi in dela v Gentu, pogreša Ljubljano.

Vir: Airbeletrina.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo