Družina Primc iz Škotske: Uživamo v dežju, vetru, temnih oblakih in najmogočnejših mavricah


Avtor: adminkp Datum: 260 dni nazaj.


Minilo je leto dni, odkar se je družina Primc poslovila od Slovenije. Mami Nina, oči Denis ter Tin in Tevž so svoje kovčke februarja 2018 odnesli proti daljni deželi Škotski.

"V Sloveniji žal že nekaj časa nisva bila več zares srečna," se spominja Nina. "Prišla sva do točke v življenju, ko nama je bilo povsem jasno, da potrebujeva spremembo."

Sprva sta razmišljala o selitvi v Kanado, a ker bi proces trajal predolgo, sta iskala drugo ciljno državo. Morda Nemčija, Avstrija ali Švica, kjer so deset let živeli tudi Ninini starši? Razmišljala sta o marsičem. A ker Denis ne govori nemškega jezika, sta se osredotočila na angleško govoreče dežele in nazadnje pristala na Škotskem – kar pa le ni bilo naključje.

Zakaj prav Škotska?

"Zgodba je pravzaprav dolga," pove Nina. "Moja vez s Škotsko je nekako že od nekdaj obstajala. Verjetno ima prav vsakdo izmed nas neko deželo, o kateri raziskuje in sanja že kot otrok. Zame je bila to Škotska. Gradovi in stare zapuščene hiše so burili mojo domišljijo že od malih nog. Navduševala sem se nad škotsko zgodovino, kulturo in njeno bogato naravno dediščino. Od znanega jezera Loch Nessa, Marije Škotske, Williama Wallacea pa vse do škotskih dud in škotskega kara – dlje kot sem brskala za to neznano deželo, bolj me je vleklo tja."

Pa vendar je čas mineval, našla si je službo, si ustvarila družino in potovanje na Škotsko je kmalu postalo le neki oddaljen, skoraj nemogoče dosegljiv cilj, ki ga je z leti odmislila. "Skoraj 15 let pozneje sva z Denisom naletela na televizijsko serijo, katere zgodba se odvija na Škotskem, v času zadnjih jakobinskih uporov. Slišati je skoraj otroško naivno, a prav ta serija je v meni zopet prebudila skoraj že pozabljeno željo. Ker sva o selitvi takrat že aktivno razmišljala, so se zadeve hitro poklopile. Oktobra 2017 smo skupaj prvič odleteli proti severu Otoka," pripoveduje Nina.

Nov dom, novi začetki

"Škotska je izjemno socialno naravnana država," pove Denis. "Njihova pripravljenost pomagati sočloveku, strpnost, način komuniciranja med ljudmi. Takoj sem dobil občutek, da smo z družino sprejeti, da nas ne označujejo za tujce. Tudi najti dobro službo je bilo pravzaprav lažje kot v Sloveniji in plače so glede na slovensko povprečje višje, davki in dohodnina bolj ugodni. Vse več razlogov je bilo, da ostanemo."

Že ko so oktobra prvič leteli na Škotsko, se je Denis začel ozirati za službami. Ker je 95 odstotkov vseh zaposlitev objavljenih prek agencij, je med aktivnim iskanjem zaposlitve na dan prejemal tudi do pet klicev od različnih agentov, ki so iskali kader na področju IT-ja (informacijske tehnologije). Dobro službo je zato našel razmeroma hitro, kar je olajšalo zadeve.

V službo kar v copatih

Način dela je sicer dokaj podoben kot v Sloveniji, nam pove Denis. Pravi pa, da je odnos do delavca tisti, ki močno odstopa. "Delo ljudi je bolj cenjeno in poteka predvsem bolj sproščeno ter umirjeno, s tem tudi bolj učinkovito, po mojem mnenju. Delovnik poteka od 9. do 17. ure, z uro odmora za kosilo. Nadure so vselej plačane." V podjetju, kjer dela, razpolagajo s svojo kuhinjo, v kateri so brezplačno na voljo kava, čaj, mleko, toast in sadje. Podjetje ima v pisarnah za zaposlene na razpolago tudi zofe, kavče ter druge kotičke za počitek. "Nič posebnega ni niti, če zaposleni hodijo po pisarnah v copatih ali celo samo v nogavicah," prizna.

Kako sta se na novo okolje privadila najmlajša?

"Glede na njuna leta se nista zares zavedala, v kaj se podajamo," se nasmeje Nina in nadaljuje: "Škotsko sta dojemala kot pustolovščino. Zdaj sta tukaj doma. Seveda pogrešata Slovenijo, stare starše, družino in prijatelje, pa vendar si zdaj ustvarjata nova poznanstva tukaj. Otroci iz Škotske, Poljske, Indije, Italije, Makedonije … Spoznavata in učita se, da svet ni omejen le na en jezik ali na eno barvo kože. Spoznavata in učita se, da ne obstaja samo ena vera. Najino mnenje je, da sva jima s selitvijo na Škotsko ponudila izkušnjo, ki jima bo obogatila življenje in tudi sicer bo dragocena popotnica za naprej."

Z veseljem v šolo!

Starejši sin Tin je v prvi razred (Primary 1) šole Brainsford Primary School v Falkirku prvič vstopil aprila 2018, ravno ko je dopolnil šest let, mlajši Tevž pa s štirimi leti v vrtec, torej v Nursery. Konec avgusta lani sta že oba fanta vstopila v osnovno šolo. Tin je trenutno v drugem razredu, Tevž v prvem.

"Seveda sva imela kup pomislekov o tem, kako bosta zmogla, a po pol leta z veseljem povem, da sva oba pomirjena. Tevž že bere otroške knjige in sešteva in odšteva do deset. Tin pa je v razredu med najboljšimi v matematiki, računa do sto in med svojimi vrstniki je pred kratkim osvojil prvo mesto v petju škotskih pesmi!" pove Nina. "Zelo sva ponosna na oba! A kar je najpomembnejše – oba otroka sta v šoli zares zadovoljna in srečna. Ni se še zgodilo, da kdaj ne bi želela v šolo."

Pouk poteka zelo sproščeno, izmenjujeta se igra in učenje, odmore pa otroci po navadi preživijo zunaj. Kar je staršem še posebej všeč, so šolske uniforme. "Nam so uniforme tako finančna kot tudi praktična razbremenitev, otroci pa imajo večji občutek enakosti in pripadnosti šoli," povesta. Pouk se sicer začenja ob deveti uri in traja tja do 15. ure za vse razrede. Večkrat na mesec imajo na šoli tudi Outdor learning ali učenje na prostem. To pomeni, da polovico dneva preživijo zunaj in si znanje nabirajo na prostem. Včasih tudi kuhajo in pečejo, se igrajo z vijaki in kleščami, sestavljajo lego kocke ali lovijo žuželke.

Škotska hrana

Če Primci karkoli pogrešajo, je to slovenska kuhinja. "To, da vsak dan kuham, je ljudem tukaj precej nenavadno," nam pove Nina. "Prehranjevalne navade niso najboljše, v trgovinah v glavnem ponujajo vnaprej pripravljeno hrano, ki jo le pogreješ v mikrovalovni pečici. Tudi zelišča in začimbe so ljudem bolj 'španska vas' pri uporabi v kuhinji," pravi. "Vsaj po mojih izkušnjah."

Otroci za malico v šoli jedo vse od čipsa do čokoladnih tablic. Sem in tja se najde otrok, ki poje jabolko in banano. "In potem sta tu še naša Tin in Tevž, ki s seboj nosita svežo zelenjavo, smutije ali kak doma pripravljen sendvič in mlečni riž." Sprva so se jima otroci v šoli prav zares čudili, zdaj pa so se navadili na njun način prehranjevanja. Mogoče pa kakšnega malega Škota navdušita nad korenjem in papriko!

Kakšni pa so Škoti sicer?

Nina pravi, da so Škoti zelo srčni ljudje, sproščeni, bolj zaupljivi. "Energija je tukaj drugačna. Veliko bolj so povezani drug z drugim, nimajo predsodkov, so zelo odprta družba. Če greš sredi zime v trgovino v kosmatih rožnatih copatkih in z navijalkami na glavi, pač tukaj ne boš nič posebnega," se pošali sogovornica. "Poleg tega so Škoti izjemno ponosni na svojo deželo, na svojo zgodovino, na svoje ljudi. Mnogi verjamejo v nadnaravne sile, bojda naj bi bila Velika Britanija in z njo Škotska polna duhov, a za zdaj še nisem srečala nobenega," se nasmeje.

"Aye" namesto "yes"

Škotščina ali škotska gelščina je včasih zapletena naloga, priznavata Primca. "Seveda je daleč od angleščine, ki smo se je učili v šoli. Večkrat se zgodi, da poskušam sestaviti zgodbo na temeljih nekaj besed, ki sem jih iz pogovora razumela in včasih mi uspe bolj, včasih manj," pravi Nina.
"Seveda pa našo angleščino Škoti povsem razumejo in do zdaj sva dobila za najino znanje angleškega jezika le pohvale. Cenijo, da se trudiš govoriti in učiti njihov jezik in hkrati spoštujejo tvoje znanje maternega jezika. Izredno so potrpežljivi pri poslušanju. V trenutku, ko ugotovijo, da nisi rojen Škot in jih ne razumeš povsem, preklopijo na bolj čisto angleščino in počasnejši govor," pojasni.

Sicer pa se tako ona kot njeni fantje počasi navajajo na nove fraze. Ne pozdravljajo se več s hello, ampak s heya. Zahvala ni več thank you, ampak cheers in yes postane aye. "Škotski jezik je sicer za moja ušesa nadvse prijeten za poslušanje," prizna.

V Slovenijo samo še na počitnice

"Še vedno pogrešava svoji družini v Sloveniji, sprehode v gozdu za hišo in kavo s prijatelji," priznavata Nina in Denis. "Otroka najbolj pogrešata stare starše, prijatelje in tistih nekaj igrač, ki so ostale doma. Še vedno se spomnita na muco Bubo in kužko Pepo, ki sta ostali pri babici. Pa vendar v tem trenutku ne vidimo razlogov za vrnitev v Slovenijo. Z veseljem bomo odšli domov na počitnice, a z veseljem bomo odleteli tudi nazaj. Seveda pa vedno dopuščava odprte možnosti za spremembe, življenje je konec koncev nepredvidljivo," dodajata.

A v tem trenutku so Primci trdno odločeni, da ostanejo, kjer so: "Uživamo v dežju, vetru, temnih oblakih in najmogočnejših mavricah. Tukaj smo srečni, tukaj smo doma."

Tinkara Lazar,

SiolNET


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo