Ajda Smrekar, humanitarka iz Phnom Penha: Umazano mesto z lepimi zgradbami


Avtor: adminkp Datum: 421 dni nazaj.


Ajda Smrekar v Kambodži živi pet let in pol. Ta država je kljub otroški želji, da bi živela v deželi na koncu sveta, kot pravi, v njeno življenje prišla po naključju.

Ajda Smrekar. Foto: osebni arhiv

Vedno je bila pripravljena, da zapusti varen mehurček domovine. Zato je mnogo delala kot prostovoljka v različnih humanitarnih in nevladnih organizacijah. Začela je delati za švicarsko ustanovo CIOMAL, ki je usmerjena v boj proti gobavosti predvsem v Kambodži. Tako je postala koordinatorica rehabilitacijskega centra za gobavost oziroma leprozo v glavnem mestu Kambodže Phnom Penhu.

»Kambodža je moj drugi dom,« je prepričana, a ne ve, koliko časa bo tam še ostala. »Če se pojavi kakšna zelo zanimiva priložnost v drugih azijskih državah ali pa v Južni Ameriki, me zna tok zapeljati tja.« Zelo malo verjetno pa je, da se bo vrnila v Slovenijo.

Za številne slovenske popotnike je Kambodža priljubljena eksotična dežela. Vi tam živite. Kako bi opisali kamboško družbo ta hip?

»Kmerska družba je odprta, z velikim spoštovanjem do bele kože. Trenutno jo lahko opisujem z nekoliko grenkim nasmeškom, zaradi rezultatov po julijskih, generalnih volitvah, ker je ponovno zmagala Kamboška ljudska stranka in je tako premier ponovno postal Hun Sena, ki je na čelu države že 33 let. Ampak kot po vsakih volitvah bo ta grenek nasmešek zbledel.«

Po eni strani je to izjemno revna država, po drugi ji že nekaj let pripisujejo najvišjo gospodarsko rast v regiji. Ali se to morebiti pozna v velikem razkoraku med ljudstvom in privilegirano bogato elito?

»Res je. Kambodža je država z visoko gospodarsko rastjo, za kar pa lahko pripišejo zasluge razvoju turizma in finančni pomoči tujih vlagateljev ter nevladnih, človekoljubnih organizacij. Ti dejavniki pripomorejo k temu, da v državni proračun prihaja več in več denarja, ki pa na žalost ni vedno pametno uporabljen. Seveda se v državni blagajni znajde le, če ga pred tem ne pospravijo v žep kakšni lepljivi prsti. Kljub hitri gospodarski rasti pa je država še vedno desetletja in desetletja za razvitim svetom in z visoko stopnjo revščine, kjer je razlika med ljudstvom in elito ogromna. Na žalost je eden glavnih in sodobnejših razlogov za revščino v Kambodži korupcija, ki pa je skoraj za vsakimi vrati.«

Kakšno mesto je Phnom Penh?

»Umazano! In rastoče, polno tujih vlagateljev. Seveda pa ima mesto tudi znamenitosti, ki dajo mestu lepšo podobo, kot so Kraljeva palača s srebrno pagodo, starodavni tempelj Wat Phnom, pisana glavna tržnica, nacionalni muzej in stare kolonialne zgradbe.«

Ali se družba še spopada s senco režima Rdečih Kmerov, ki so državo popolnoma opustošili in izvedli neverjetni genocid lastnega naroda?

»Načeloma se družba neposredno s sencami Rdečih Kmerov ne spopada. Na račun Rdečih Kmerov se v današnjih govorih večine politikov čuti strah pred ponovno vojno. Strah pred ponovno vojno je zelo prisoten tudi pri ljudeh. Rdeči Kmeri so v narodu pustili veliko rano.«

Pred nekaj tedni so avstralskega režiserja obsodili na šest let zapora zaradi vohunstva, ker je lani z brezpilotnikom snemal politični shod. Ali po zadnjih volitvah sploh še obstaja civilna družba, ki bi opozarjala na stanje v državi?

»Civilna družba? Ne, kje pa! Če se že pojavi kakršna koli civilna iniciativa ali politična opozicija, njeni člani nemudoma pristanejo v zaporu, še posebno če so preglasni v predvolilnem obdobju.«

Kako stanje v državi vpliva na delovanje človekoljubnih organizacij iz tujine? Ali so najranljivejši sloji družbe – otroci, ženske, invalidi, bolni, stari – odvisni od pomoči iz tujine?

»Človekoljubne organizacije so dobrodošle, če v državo prinašajo denar. Vsekakor bi bili ranljivi družbeni sloji brez pomoči tujih človekoljubnih organizacij še bolj zatirani in zlorabljeni in bi živeli v še večji bedi. Žal država ne namenja dosti proračuna ne za stare ne za bolne. Če pa država že nameni kaj tudi za zdravstvo, se to navadno ne investira prav pametno.«

Pri svojem delu ste se posvetili pomoči gobavcem. Kako razširjena je ta bolezen v Kambodži? Ali so gobavci stigmatizirani kot nedotakljivi?

»Po nacionalni statistiki naj bi bilo v državi iz leta v leto manj gobavosti, a v realnosti je bolezen še kako v porastu. Načeloma gobavi pacienti niso stigmatizirani, saj večina ljudi ne pozna te bolezni. Stigma je prisotna med tistimi gobavimi pacienti, kjer je bolezen napredovala do stopnje pojava invalidnosti. Zaradi prikritega razvoja bolezni ljudje ne posvečajo velike pozornosti začetnim znakom bolezni, recimo spremembam na koži, in običajno poiščejo pomoč, ko že pride do invalidnosti, kot so krempljasti prsti, padlo stopalo, nezmožnosti zapiranja očesa ali drugih deformacij telesa, ki znajo biti strašljivega videza.«

Kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?

»Ljudje.«

Kakšni ljudje so Kambodžani?

»Kmeri so ponižni ljudje vedno nasmejanih obrazov, velikih src, a z veliko željo po denarju in bogastvu. So tradicionalisti, za vse budistične in druge pomembne dogodke so oblečeni v tradicionalna oblačila. Pri vseh praznovanjih ima zelo pomembno vlogo družina. Kambodža je dežela, kjer se časti in praznuje, lahko bi rekla, kar vse povprek, morebiti je to celo država z največ prazniki na svetu. Mislim, da jih bo letos kar osemindvajset in če je praznik na nedeljo, se prenese na delovni dan, običajno na ponedeljek.«

dnevnik.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo