Zvonka Mikec, misijonarka iz Mozambika: Na revščino se ne smemo navaditi


Avtor: adminkp Datum: 13 dni nazaj.


Sestra Zvonka Mikec živi v Mozambiku, kjer je misijonarka sester selezijank, ki v tej državi vodijo devet misijonskih postojank, dva internata za dekleta in šole za skupno 10.000 otrok. To, da bo misijonarka, je vedela že kot dvanajstletna deklica, ko je v župnišču poslušala predavanje tedanjega misijonarja iz Burundija Jožeta Mlinariča. Takoj ko je dala prve zaobljube, je predstojnici povedala, da želi v Afriko. In res so jo leta 1990 poslali v misijon v Angolo. Od tedaj živi na črni celini, trenutno v glavnem mestu Mozambika Maputu. Ko sestra Zvonka govori o tem, kako pomagajo podhranjenim dojenčkom in navdušeno spremljajo, kako rastejo in se redijo, iz nje veje iskrena predanost pomoči ljudem. Vse, kar pa si želi zase, je to, da bi bila zdrava in bi v svoji Afriki lahko ostala še dolgo.

Sestra Zvonka Mikec že 29 let živi v Afriki, trenutno v Mozambiku. Foto: osebni arhiv Zvonke Mikec

Ali je bilo, ko ste prišli v misijon v Afriko, tako, kot ste si predstavljali kot deklica?

»Saj ne vem, kaj sem si predstavljala. Ko sem prišla na misijon, sem mirno vstopila v to življenje. Popolnoma normalno se mi je zdelo, da je bilo vroče. Moja prva odgovornost je bila kateheza v neki župnij, dekleta pa sem učila šivati. Imeli smo tudi šolo in tisti otrok, ki je prišel prvi, je dobil nagrado: kozarec pitne vode. Voda je res velik problem. Kadar sem v Sloveniji, se hudujem, kako potratno ravnajo z vodo recimo ob pomivanju posode. Varčevanje z vodo vam v Afriki zleze pod kožo. Še posebno, ko vsakodnevno videvate otroke, ki s kanticami daleč stran hodijo po pitno vodo. Kadar je suša, prihajajo tudi k nam na misijonske postojanke. Tudi v misijonih je ponekod problem z vodo, tako da moramo vedno varčevati z njo. Res si nisem predstavljala, da se ne bom tuširala, ampak se bom umivala s kantico v rokah. Toda določenih stvari si ne predstavljaš, a se jih navadiš. Recimo vročine in odnosov z ljudmi.«

Misijon kot zatočišče

So odnosi z ljudmi v Afriki drugačni kot v Evropi?

»So. Med Angolo in Mozambikom je v tem pogledu razlika. V Angoli so odprti in z njimi lahko stopiš v stik. V Mozambiku pa so bolj zaprti in ne sprejmejo z lahkoto tujcev. Zelo pogosto se tudi zgodi, da svoje zgodbe ne povedo popolnoma po resnici. Recimo za dekleta, ki bivajo v naših internatih, vemo, da izhajajo iz izjemno težkih razmer, toda kadar pripovedujejo svojo zgodbo, se bo zdelo, kot da živijo v palači. Zato je včasih potrebno veliko dela z njimi, da sprejmejo svojo realnost.«

Tako v Angoli kot v Mozambiku je bila še pred kratkim vojna. Ste bili zaradi vojne v misijonih kdaj v nevarnosti?

»V Angolo sem prišla prav tisto leto, ko se je končala vojna. Dve leti kasneje so bile volitve, toda do leta 2002 so bili po državi še vojaški spopadi. Tedaj je bilo še precej nevarno, predvsem kadar smo šle iz glavnega mesta v kakšnega od oddaljenih misijonov, saj smo šle vedno v vojaškem konvoju. V enem od misijonov so bile sestre leto dni popolnoma odrezane od sveta in tedaj je bil njihov misijon zatočišče za lokalne prebivalce. Veliko življenj so rešile. Spominjam se, da je v času spopadov v Angoli leta 1992, ko so vsem tujcem predlagali evakuacijo, neko dekle, ki je ostalo v misijonu, reklo, da je lepo, da jih ne bomo zapustile. Ljudje so dojeli, da so misijonarke in misijonarji tam zaradi njih. Četudi so iz Rima predlagali, naj se evakuiramo, smo ostale. Naloga misijonarja je, da ostane in pomaga. Misijonar seveda mora pomagati, toda naša naloga je tudi, da ljudi naučimo, da si pomagajo sami. Ni samo to, da dajemo kruh, naučimo jih tudi, kako se ga speče. Zato je proces na misijonih tak, da se posvečamo učenju, vzgoji, da jim omogočamo osamosvojitev. Zato imamo toliko poklicnih šol, da se mladi lahko izučijo in nato skrbijo zase, za svojo družino in za rast naroda.«

Kako te dolgotrajne vojne vplivajo na ljudi?

»Tam, kjer sem delala v Angoli, je bilo veliko priseljencev iz notranjosti države, ki so bežali pred spopadi. Vse je bilo strah in to se je nekako zakoreninilo v ljudi. Vojna pa tudi prepreči sanje predvsem mladih ljudi, da bi dosegli, kar si želijo. Zanimivo je, da je veliko ljudi, ki so sedaj v družbeni eliti, izučenih v misijonskih šolah.«

Kako pa ste prišli v Mozambik?

»Leta 2010 so me predstojnice prosile, da prevzamem odgovornost za formacijo deklet v Mozambiku, in sem odšla tja. Tedaj v državi že desetletje ni bilo več vojne, toda občasno še vedno pride do napetosti in občasno je na kakšnih območjih še vedno prisotna vojska. Trenutno je recimo zelo napeto na severu države, a se ne ve, kaj natančno se dogaja in kakšni so resnični nameni teh spopadov.«

Omenili ste, da so ljudje v Mozambiku bolj zaprti. V čem se mozambiška kultura razlikuje od drugih v Afriki?

»Tako Angola kot Mozambik sta bila portugalski koloniji. Razlika je v tem, da je bila Angola pod precejšnjim vplivom Južne Amerike, predvsem trgovcev iz Brazilije. Mozambik pa je bil bolj vezan na Orient, na Bližnji vzhod in Indijo. Menim, da se kulturni vpliv v preteklosti odraža tudi v današnji družbi. Mozambik je imel malo bolj drugačno tradicijo. V Angoli je recimo portugalščina razširjena v vsakdanji komunikaciji tudi med mladimi. V Mozambiku pa so veliko bolj zakoreninjeni domači jeziki. Pogosto se je zgodilo, da otroci pred šolo sploh niso znali portugalsko, čeprav so vse javne šole v tem jeziku. Tudi kar zadeva tuje investicije, se je Angola odprla veliko prej kot Mozambik. Tam je treba razviti še vso osnovno infrastrukturo. Od severa do juga države se denimo z avtom potuje tri dni.«

Rodovitna zemlja

Je Mozambik lepa država?

»Seveda. Od severa do juga je različno podnebje in prst je izjemno rodovitna. Na našem misijonskem vrtu recimo gojimo toliko vrst sadja, da jih komaj naštejmo, od papaje do mandarin.«

Ali kdaj pogrešate dolenjska jabolka?

»Seveda, a jabolka dobim iz Južne Afrike. V trgovskih centrih v glavnem mestu se lahko dobi vse, kar želite. V glavnem mestu je sedaj tudi Spar. Ko sem prišla v Afriko, ni bilo tako. Spominjam se, da smo morali za moj prvi božič v misijonu v vrsti čakati na meso. Res pa je, da so sedaj dobrine v supermarketih na voljo le eliti in tujcem. Večina ljudi še vedno živi v revščini. Včasih se res vprašam, kako preživijo. Če imajo kaj zemlje, si pridelujejo riž in koruzo, ki sta osnovni živili. Vsi tudi nekaj malega preprodajajo, zdi se mi, da je to prav tradicija. Prodajo riž z vrta in si kupijo oblačila. Nenehno iščejo načine, kako dodatno zaslužiti. Kljub temu pa večina otrok pride v šolo lačna, tako da jim v nekaterih naših šolah najprej zagotovimo malico.«

Na revščino se verjetno niste nikoli navadili.

»Na revščino se ne smem navaditi. Vedno me zaboli in vedno razmišljam, kako bi lahko pomagala tem ljudem. Včasih tako garajo, da bi preživeli, potem pa pride naravna katastrofa in vse uniči. Tako kot letos na severu Mozambika, ko je pustošil ciklon ravno v času pred žetvijo in bodo zato letos brez pridelka. Letos bo tam lakota, vem, da bo. Mednarodne organizacije bodo sicer pomagale, ampak samo letos, da bo pa spet normalno stanje, pa bo potrebnih nekaj let.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo