V spomin in opomin


Avtor: adminkp Datum: 67 dni nazaj.


Poudarki oddaje Sotočja, objavljene 10. avgusta 2018: Poklon Bazoviškim junakom - prvim antifašistom v Evropi, boj(kot) štirih Selanov zoper preštevanje slovenske manjšine, mladi in soočanje s preteklostjo na Hrvaškem, začetek šole v Porabju.

Oddajo lahko poslušate na strani Radio prvi.

Podrobneje o vsebini:

Spomenik bazoviškim žrtvam (Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojzij Valenčič)
Foto: MZaplotnik/Wikimedia Commons

“Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.”

Tako je na slovesnosti v spomin na štiri rojake – Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča -, ubite leta 1930 na Bazoviški gmajni, dejala slavnostna govornica, senatorka Tatjana Rojc.

Slavnostni govornik na prireditvi je bil tudi predsednik novinarskega krožka v Trstu Pierluigi Sabati, ki med drugim opozarja, da Italija nikoli ni obračunala s fašizmom:

“Tako danes v Italiji mirno uporabljajo fašistična gesla in simbole. Grozljiva 20. leta so pokopali in vračajo se podobe rasizma. Vztrajno je slišati, da Italijani niso rasisti in to kljub njihovemu odnosu do priseljencev in nasilja nad njimi od juga do severa države. Italijani, ki ne poznajo niti svoje zgodovine, so bili in so še vedno rasisti!”

Več o pomenu ohranjanja spomina na prve antifašiste v Evropi, ki so padli pod streli italijanskih krvnikov, v tokratni oddaji.

Boj(kot) koroških Slovencev leta 1976

“Sine Legibus – po poteh 1976” je naslov nagrajenega dokumentarnega filma Milene Olip, ki pripoveduje o četverici koroških Slovencev iz Sel, ki so svoje nasprotovanje preštevanju slovenske manjšine izrazili s krajo glasovalne skrinjice in zažigom lističev.

Film je bil v Mariboru na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc nagrajen z nazivom izbrani 2018. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Škafar: » ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim “brezzakoncem“, ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.«

V filmu je Milena Olip predstavila tudi svojo družinsko zgodbo, saj je bil eden od četverice njen oče. Govori pa o ljudskem štetju posebne vrste.

“Dogodek v spominu tudi koroških Slovencev ni tako zasidran, kot je leto 1972 in znani Ortstafelsturm s podiranjem tabel in trganjem dvojezičnih napisov. Je pa njegova posledica, da se je štiri leta pozneje zgodilo, kar je vsebina mojega filma.”

Da bi avstrijske in koroške oblasti rešile problem, so se odločile za ljudsko štetje, pojasnjuje Milena Olip, štetje posebne vrste, za preštevanje manjšine. Da bi vse skupaj delovalo lepše, so štetje izvedli v celotni Avstriji, kar je še dodaten absurd. Slovenska narodna skupnost se je odločila za bojkot in pri tem imela podporo širom države.

“Tako je bilo v Innsbrucku in Salzburgu, kjer ni avtohtono govorečega prebivalstva, bilo več Slovencev kot v Celovcu, kar je še en dokaz absurdnosti. Koroški Slovenci so štetje bojkotirali na različne načine, tudi z zažiganjem lističev. V Selah pa so se odločili za bolj radikalno, dramatično obliko bojkota in ukradli glasovalno skrinjico ter zažgali lističe. Seveda je sledil proces in bili so obsojeni.”

Sojenje je bilo prestavljeno na Dunaj, kjer so obtoženi tudi ob pomoči Slovencev iz Italije zavlačevali samo sojenje. Na koncu so bili vsi štirje pomiloščeni, kar je bilo tudi nenavadno, pravi Milena Olip, ki se je tudi sama znašla v razmerah, da so jo označili za človeka, ki ne spoštuje zakonov. In tudi to je bil eden od povodov za snemanje filma.

Kar sedem let je trajalo, da je film prišel na platno, saj so scenarij morali vložiti kar nekajkrat, gre pa za povsem slovensko produkcijo in tudi to je zanimivo:

“Če bi šla s tem projektom na Dunaj, verjetno ne bi čakala sedem let, ampak sedemnajst.”

Veliko potrpljenja in srečnih naključij je bilo potrebnih, da je bil film na koncu posnet, pojasnjuje Milena Olip, dvojezična učiteljica, ki se je po končani pedagoški akademiji v Celovcu odločila za študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGFRT.

“Ta korak, da sem šla v Ljubljano, je bil doslej v mojem življenju najpomembnejši.”

Če ne bi šla v Ljubljano, ne bi bila v Berlinu, ne bi šla okoli sveta,… Vedno znova pa se vrne k poučevanju, saj to rada počne. Tudi zdaj se je po letu premora, v katerem je posnela film, vrnila v šolo:

“Imam občutek, da vsakič, ko se pridem nazaj v šolo, da sem boljša učiteljica, saj mladim lahko vedno znova posredujem nek dodaten zorni kot. To pa ne more škodovati.”

Kraji žrtev, kraji storilcev

Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, soorganizatorko mednarodnega tabora mladih “Kraji žrtev, kraji storilcev”, v okviru katerega so udeleženci iz 12 držav med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok.

Ju-hu-hu šola je tu!

V Porabju se je 3. septembra začelo novo šolsko leto tudi za 110 učencev dvojezičnih osnovnih šol v Števanovcih in na Gornjem Seniku, kjer imajo poleg osnovne šole tudi vrtec s 14 malčki, vrtec v Sakalovcih, ki se jim je pridružil 1. septembra pa letos obiskuje 16 otrok.

Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki upravlja obe šoli, je zadovoljen zaradi uspešnih obnovitvenih del, manj spodbudni pa so podatki o vpisu učencev, saj se njihovo število še zmanjšuje:

“V Števanovcih je nekaj učencev manj in to je slabo. Vodstvo šole mora še več delati. Kar se tiče strokovnosti, pa vemo, da se vsako leto pojavijo kadrovske težave. Upam, da tudi to vodstvo šole reši. Vemo namreč, da je težko najti usposobljene učitelje, ki obvladajo oba jezika, v prvi vrsti seveda slovenskega. “

V Števanovcih je letos vpisanih 5 učencev manj kot lani, ravnateljica Agica Holec pa je zadovoljna, da so se pridobili nove:

“Veseli nas, da imamo v prvem razredu 6 učencev. Vpisali pa so se tudi 4 učenci, ki so se priselili v Števanovce.”

Kako pa je dejansko z usposobljenimi učitelji na obeh dvojezičnih šolah? Tudi o tem več v reportaži Silve Eöry. Prisluhnite!


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija. Digitalna verzija je brezplačna (12 številk), pri tiskani verziji (4 številke) pa krijete stroške poštnine (12 € Slovenija, 20 € tujina). Naročite brezplačno verzijo

Slovenija brez meja, 15. november 2018

/
Vlado Kreslin pripoveduje o gostovanjih pri izseljencih in svojih…

"Bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali!"

/
V oddaji Sotočja, 12. novembra 2018: pozivi k oblikovanju mirovne…

Slovenski turistični vodič, ki je našel novi dom v Baskiji

/
Oddaja Slovencem po svetu bo tokrat preplet prispevkov in zgodb,…

Slovenija brez meja, 8. november 2018

/
V intervjuju z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu…