Učitelji slovenskega jezika v svetu so ambasadorji slovenstva


Avtor: adminkp Datum: 682 dni nazaj.


Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo v evropskih državah organizira in financira dopolnilni pouk slovenščine, ki je namenjen Slovencem in njihovim potomcem. Po besedah Eve Jurman z Zavoda RS za šolstvo v letošnjem šolskem letu pouk poteka v 17 državah, obiskuje ga okrog 1800 udeležencev, od tega več kot 1000 otrok. Udeleženci pouka – to so otroci od štirih let, mladostniki in odrasli – ob učenju jezika spoznavajo tudi slovensko kulturo ter se seznanjajo z zgodovinskimi, geografskimi, etnološkimi in drugimi značilnostmi Slovenije.

Učitelji pa v sodelovanju s slovenskimi kulturnimi društvi ali z diplomatsko konzularnimi predstavništvi v tujini organizirajo in izvajajo različne dejavnosti ob pouku, ob katerih povezujejo učence, njihove starše in slovensko skupnost nasploh. »Tako npr. obeležujejo slovenske praznike, organizirajo prireditve,  pripravljajo srečanja s književnimi in drugimi kulturnimi ustvarjalci iz Slovenije, izvajajo različne ustvarjalne delavnice in podobno,« pojasnjuje Jurmanova in dodaja, da   pouk slovenščine poteka tudi v čezoceanskih državah, v Argentini, Braziliji, ZDA, Kanadi, Avstraliji in v Egiptu. Izvajajo ga v sobotnih ali nedeljskih šolah, v okviru srednješolskih tečajev in tečajev za odrasle, v zadnjih letih pa tudi preko spleta. »Za učitelje slovenščine in drugih predmetov v slovenščini organiziramo usposabljanja, to so npr. desetdnevni seminarji, nabavljamo pa tudi učbenike in druga učna gradiva za učitelje.«

Nove lokacije

»V letošnjem šolskem letu smo na pobudo stalnega predstavništva RS pri Svetu Evrope pričeli z dopolnilnim poukom slovenščine v Strasbourgu, ki ga obiskujejo večinoma mlajši osnovnošolci. Pouk slovenščine se letos pričenja tudi na treh osnovnih šolah in na gimnaziji v Čakovcu na Hrvaškem. Lani pa smo na pobudo slovenskih kulturnih društev in slovenskih skupnosti v tujini pričeli izvajati pouk v dveh novih državah, na Švedskem in v Črni gori,« pravita Eva Jurman z zavoda za šolstvo in  Marko Koprivc z ministrstva za izobraževanje.

Po njunih besedah je največ zanimanja za obiskovanje dopolnilnega pouka slovenščine  v državah nekdanje Jugoslavije. Veliko mladih je namreč zainteresiranih, da šolanje ali študij nadaljujejo v Sloveniji, za kar je znanje slovenščine in poznavanje slovenske kulture bistvenega pomena. »Med mladimi iz Srbije in BiH je npr. tudi velik interes za obiskovanje poletnih šol slovenščine, ki jih organiziramo v Sloveniji in v okviru katerih mladi nadgradijo znanje jezika, spoznajo različne kraje v Sloveniji, navezujejo stike z učenci s slovenskih osnovnih šol in si nasploh ustvarjajo vtise o življenju pri nas,« dodajata sogovornika.

Pozorna izbira učiteljev za delo v tujini

»Učitelje izbira komisija za učitelje slovenščine pri ministrstvu za izobraževanje,« pojasnjuje Koprivc. »Pouk večinoma izvajajo učitelji slovenščine ali razrednega pouka. Imeti morajo tudi znanje in izkušnje za delo pri dejavnostih ob pouku, zaželeno pa je tudi, da govorijo jezik države, kamor so napoteni. Mandat po novem traja štiri leta. Praviloma so v tujino napoteni učitelji, ki imajo v Sloveniji sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in v tem primeru jih čaka služba v Sloveniji.«

Kot pravi Jurmanova, na Zavodu RS za šolstvo skrbijo za strokovno podporo učiteljem v tujini, spremljajo njihovo pedagoško delo, izvajajo strokovna izobraževanja ter nabavljajo učbenike in druga  učna gradiva za potrebe pouka. Dopolnilni pouk slovenščine v evropskih državah v tem šolskem letu poučuje 35 učiteljev, od tega 14 napotenih iz Slovenije in 21 nenapotenih, torej honorarnih učiteljev, ki tudi sicer živijo na območju, kjer poteka pouk. Pri pouku uporabljajo različne učbenike, ki jih izberejo glede na starost in jezikovno znanje učencev. To so npr. učbeniki za učenje slovenščine kot drugega in tujega jezika, učbeniki za slovenščino, ki se uporabljajo v naših osnovnih in srednjih šolah, otroške in mladinske revije, slikovna gradiva, didaktične igre, različna spletna gradiva. Učitelji v veliki meri tudi sami pripravljajo učna gradiva in jih prilagajajo učencem – skupine dopolnilnega pouka slovenščine so namreč heterogene tako po starosti kot po znanju jezika.  »Pomembno je, da imajo učitelji ustrezna pedagoška znanja, izkušnje in posluh za delo z različnimi skupinami udeležencev: s tistimi, ki so npr. rojeni v tujini in bodo tam ostali, kot tudi z mladimi, ki so v tujini začasno, čez nekaj let pa se bodo vrnili v Slovenijo in se ponovno vključili v naš izobraževalni sistem,« dodaja sogovornica.

Pouk na daljavo kot podpora pri učenju slovenščine

O zanimanju za interaktivno učenje slovenščine in pripravi spletnih tečajev smo povprašali Miro Hedžet Krkač z zavoda za šolstvo, ki nam je pojasnila:

»Govorimo o pouku slovenščine na daljavo, ki ga prav tako financira ministrstvo za izobraževanje,  izvaja pa se sinhrono. Ta pouk izvajajo učiteljice, ki poučujejo slovenščino na osnovnih šolah, poteka pa preko skypa in v spletnih učilnicah. Namen pouka na daljavo je zapolniti vrzeli v znanju pri slovenščini, da učenci ne bi imeli težav pri ponovni vključitvi v slovenski izobraževalni sistem. Pouka se udeležujejo otroci staršev, ki odhajajo na začasno delo v tujino, predvsem v kraje, kjer klasičen dopolnilni pouk ni organiziran.«

»Namen dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture je, da ohranjamo slovenščino pri Slovencih po svetu, krepimo njihovo identiteto in pripadnost slovenskemu narodu. Število krajev, kjer je organiziran pouk, se povečuje in predvidevamo, da se bo mreža učiteljev slovenščine v Evropi v bodoče širila. Tako je pomembno, da so učitelji dobri pedagogi, hkrati pa morajo delovati širše, npr. organizirati dejavnosti ob pouku in druge dogodke ter nasploh povezovati in združevati ključne akterje znotraj slovenske skupnosti v tujini. Skrb za kakovostno delo učiteljev, ki so tako rekoč ambasadorji slovenskega jezika in kulture v tujini, pa je gotovo izziv za vse, ki smo vpeti v pripravo, organizacijo, financiranje in zagotavljanje strokovne podpore dopolnilnemu pouku – še naprej bomo organizirali strokovna srečanja in usposabljanja, skrbeli za profesionalni razvoj učiteljev, spodbujali izmenjavo in širjenje dobrih praks in nasploh podpirali delo učiteljev med slovenskimi skupnostmi v tujini,« sta načrte glede dopolnilnega pouka slovenščine razkrila Jurmanova in Koprivc.

Velimir Brunski

Velimir Brunski

Velimir Brunski: Učiteljem je vsako leto nov izziv

Velimir Brunski v Nemčiji poučuje slovenščino od decembra 2005, torej že enajsto leto. Trenutno poučuje v štirih krajih na Bavarskem (Memmingen, München, Ingolstadt, Augsburg) in v treh v Baden-Württemberg (Ulm, Kirchheim/Teck, Weingarten). »Dopolnilnega pouka slovenščine se v teh krajih udeležuje povprečno 60 slušateljev na leto od predšolskih otrok do odraslih. V teh letih pa sem imel priložnost poučevati tudi dva gibalno ovirana najstnika (paraplegika), tako da je nam učiteljem vsako leto nov izziv, kajti ne vemo, kdo se bo pouka materinščine udeležil naslednje šolsko leto. Recimo. Nekega leta se je deklica udeleževala pouka, njen mlajši brat, takrat štiri leta star, pa je vedno jokal, ker ni smel ostati. Potem sva se z mamo dogovorila, da lahko enkrat ostane pri pouku in ga pride čez eno uro iskat. Ni minilo niti deset minut, ko je bila plenica polna in je vsa učilnica nevzdržno smrdela. Ni bilo druge kot otroka previti. Nekaj let pozneje pa so me v drugem kraju prosili, če ne najdejo nikogar drugega, da bi bil Miklavž. Seveda niso našli drugega in sem bil tudi to. Ker sta bila na miklavževanju tudi moja sinova, sta me takoj prepoznala. Ko sem bil na odru, je najmlajši priletel do mene in izjavil:  »Ati, ti pa res nisi dober Miklavž.« Hočem reči, da je naše delo vse drugo kot pa dolgočasno. Tako sem se okusil v vlogi vzgojitelja, učitelja, defektologa, pedagoškega svetovalca in še koga.

Učitelju dopolnilnega pouka pa se delo ne začne in ne konča v razredu. Njegova naloga je zelo kompleksna. V prvi vrsti smo odgovorni Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost in šport, ki je naš delodajalec. Desna roka je Zavod RS za šolstvo, ki skrbi za našo strokovnost. Leva roka pa so diplomatska predstavništva (konzulat in ambasada), na katera se lahko vedno obrnemo, če je treba rešiti kakšen problem v tujini. Recimo pridobitev prostorov na neki šoli za potrebe pouka. Ne smemo pozabiti, da ima učitelj pomembno vlogo tudi za samo slovensko skupnost v tujini. Tako sodeluje s Slovensko katoliško misijo, z lokalnimi društvi ter s Slovenci, ki ne sodijo niti na eno niti na drugo stran, se pa njihovi otroci udeležujejo pouka. Sam skušam ostati nepristranski in zato zahajam, kolikor mi čas dopušča, v cerkev in društva. In tudi ne dajem prednosti nobenemu društvu, kar mi v „domačem“ društvu še posebej zamerijo. Res skušam biti do vseh isti in društvom oz. katoliškim misijam pomagam pri organizaciji in izvedbi raznih prireditev, kolikor je to pač v mojih zmožnostih. Večkrat na leto so moji učenci na odru in pripravimo nekaj točk za občinstvo, kar je hkrati najboljša reklama zame kot učitelja in za dopolnilni pouk.

Če povzamem, je učitelj nevtralna točka, okrog katere se zbirajo različni ljudje z istim ciljem: ohraniti slovenski jezik in kulturo za naslednje generacije. Zelo zahtevna naloga v primerjavi z delom v domovini, kjer sem moral predelati „le“ teme v učnem načrtu. V tujini pa imam poleg učnega načrta še moralno obvezo: ohraniti slovenstvo.«

Vera Hrga: Poučevanje slovenščine v tujini je poslanstvo in privilegij

Že polnih 24 let kot nenapotena učiteljica slovenščino v Splitu poučuje Vera Hrga. Pouk letos obiskuje 15 otrok-začetnikov in deset odraslih-izpopolnjevalcev. Skupina nadaljevalcev (5) je tudi letos še neustaljena. Pouk poteka dvakrat tedensko; ob torkih: izpopolnjevalci in nadaljevalci in ob sobotah dopoldne začetniki (otroška skupina).

Kot pravi sogovornica, se učitelji vsako leto srečujejo na seminarju za učitelje dopolnilnega pouka v Ljubljani. »To je priložnost, da izmenjamo izkušnje, sugestije, nasvete, prijateljske in odkrite pogovore o našem delu, poslanstvu.« Sicer učitelji slovenščine na Hrvaškem niso povezani  v kakšen aktiv, kar pa bi bilo po mnenju Vere Hrga zelo dobro, čeprav so vselej v stiku in se po potrebi slišijo. »Zagotovo se poučevanje slovenščine v tujini precej razlikuje od poučevanja v Sloveniji, saj so cilji, način in organizacija pouka povsem drugačni. Slovenščine nisem nikoli poučevala v Sloveniji,« pravi. »V Splitu zares že dolgih 24 let (bili smo prvi na Hrvaškem) v dobrem sodelovanju z društvom (v prostorih društva) uresničujemo temeljne jezikovne cilje pouka, opredeljene z Učnim načrtom Zavoda RS za šolstvo za dopolnilni pouk slovenščine v tujini. Poleg uresničevanja jezikovnih ciljev dopolnilni pouk slovenščine v tujini vsekakor spodbuja zavest, željo in potrebo po ohranjanju jezikovnega, kulturnega porekla ter potrebo po vzpostavljanju stikov z državo porekla, obenem pa neguje medkulturne stike med pripadniki različnih jezikovnih in kulturnih skupnosti okolja, v katerem živimo.«

Sogovornica pravi, da je bilo zanimanje za učenje slovenščine  v Splitu od vsega začetka veliko. Stopnja predznanja je precej različna. »Veliko je pravih Slovencev, ki znanje nadgrajujejo, veliko pa tudi tukaj rojenih, ki se slovenščine učijo v družini in jo želijo izpopolniti.  K pouku torej prihajajo ljudje z različnim predznanjem, ki ga prinašajo s seboj iz družin, pa seveda tudi brez kakršnegakoli znanja.  Starostna struktura je vedno zelo heterogena, zato je delo pestro in precej zahtevno.«

Vera Hrga pravi, da je zanjo in posebna radost in motivacija za delo najmlajša skupina učencev. »Pouk obiskuje 15 otrok različnih starosti, delo je treba diferencirati in poskrbeti za zanimivo in aktivno sodelovanje vseh pri učni uri. Osnovnošolski otroci so zelo angažirani v tedenskem šolskem programu in izvenšolskih aktivnostih, zato morajo biti sobotne urice slovenščine zanimive, vedre, dinamične. Mi jim redno pripravljamo zanimive ustvarjalne delavnice, strokovne ekskurzije, šolo in bivanje v naravi itd.  Takrat se jim radi pridružijo še drugi otroci, potomci slovenskih korenin ali njihovi prijatelji, ki na ta način spoznavajo Slovenijo, navezujejo stike z društvom, slovenščino in prenašajo pozitivne izkušnje v svoja okolja. Organizirane  aktivnosti v okviru zunajšolskega programa so za najmlajše člane društva velika spodbuda, ki jih s pozitivnimi emocijami  veže na slovensko društvo in skupnost v Splitu in na domovino svojih prednikov ter seveda za lepo slovenščino.«

Poučevanje in delo učiteljev v tujini je tudi po mnenju Vere Hrga veliko več kot pedagoško delo, ljubezen do jezika in domovine jezika. »Je primarna naloga, je naše poslanstvo, zame je privilegij.«

Rut Zlobec s sodelavci

Rut Zlobec (tretja z leve) s sodelavci

Rut Zlobec: Nikjer ne tečeta med in mleko, a če deluješ kot čebela, ga najdeš

»Učitelji dopolnilnega pouka slovenščine, ki nas je MIZŠ napotilo v tujino, delamo v več krajih. Sama živim v Novem Sadu, poučujem pa še v Gudurici, Vršcu, Subotici in Rumi,« pa nam je povedala učiteljica Rut Zlobec. V Društvu Slovencev Kredarica v Novem Sadu in DS Triglav v Subotici so takoj po ustanovitvi društva (v Kredarici že leta 1997) organizirali dopolnilni pouk slovenščine. Poučevale so tam živeče Slovenke, ki so do prihoda prve napotene učiteljice iz Slovenije zelo uspešno ohranjale slovenski jezik, kulturo in tradicijo. Poseben položaj pa ima po besedah Zlobčeve slovenščina v Beogradu, kjer je na filološki fakulteti tudi največji lektorat slovenščine na svetu. Vodi ga dr. Maja Đukanović, članica DS Sava, ki je več let poučevala slovenščino v DS Sava v Beogradu.

»Število učencev narašča. Leta 2012 sem začela s petinosemdesetimi, danes jih imam 180. Društva Slovencev so v svojem okolju vse bolj prepoznavna in cenjena. Številni potomci Slovencev se šele v zadnjih dveh, treh letih aktivno vključujejo v dejavnosti domačega društva – prihajajo k pouku, pojejo v zboru, pomagajo pri organizaciji prireditev, nudijo tehnično ali medijsko podporo ... Veliko najstnikov si želi študirati v matici, nekateri osnovnošolci bi radi odšli v Slovenijo v srednjo šolo, odrasli pa našli zaposlitev v Sloveniji.  Starejši želijo obujati spomine na jezik, na pesmi, ki so jih pele babice ...«

Učenci naše sogovornice  so stari od 3 do 75 let. Pouk v večjih krajih poteka v skupinah za otroke, najstnike in odrasle, kljub temu so skupine zelo heterogene, pravi.  »V Gudurici, na primer, je v eni skupini 18 učencev, starih od 5 do 72 let. Res je, da nikoli ne pridejo vsi k pouku, jih je pa vedno okoli 12. Delo je zanimivo, pestro, dinamično. Ker pa se z vsako skupino srečam samo enkrat na teden, ne morem napisati, da se v tem času učenci zelo dobro naučijo slovensko. Največji premik v znanju jezika jim prinesejo poletne šole slovenščine, ki jih organizirajo ZRSŠ, Center za slovenščino, SIM, SSK ..., ekskurzije v Slovenijo in izmenjave srednješolcev. Na srečo imamo za pouk odlično gradivo Zavoda za šolstvo in Centra za slovenščino ter učni načrt, ki nam omogoča prilagajanje dela različnim starostim in predznanju, podpira sodelovanje z ustanovami v Sloveniji in s tem spoznavanje kulture, tradicije, prav tako lahko sledimo aktualnostim – trenutno se posvečamo dejavnostim ob 500-letnici protestantizma.«

Večina sogovorničinih učencev je že 3., 4. generacija Slovencev. »Vsak kraj ima svojo slovensko zgodbo. V že omenjeno Gudurico so novembra 1945 prišli prvi Slovenci iz Bele krajine – doma so ostala pogorišča in oblast jim je ponudila boljšo prihodnost v tej banatski vasici. V Vrdnik pri Rumi so prišli slovenski rudarji že pred prvo svetovno vojno, nekateri po njej, številni so si tu ustvarili družine. DS Emona Ruma si prizadeva za ureditev slovenskega pokopališča v Vrdniku. V Subotici je precej potomcev tistih Primorcev, ki so se pred italijanskim fašizmom zatekli v Prekmurje, tam pa jih je dočakal škorenj madžarskega fašizma. Slovence so razselili in del jih je pristal na severu Vojvodine,« pojasnjuje Rut Zlobec, ki veljate za izjemno angažirano učiteljico, saj poleg svojega učiteljskega dela vodi tudi projekt Moja hiša je tvoj dom v Pišecah.  »V Srbiji sem začela poučevati v šol. l. 2007/08, takrat sem živela v Beogradu. Poučevala sem v društvih od Niša do Subotice. Že ob prvih lekcijah, ko so učenci predstavljali sebe, svojo družino, stike s Slovenijo, sem spoznala, da mnogi več nimajo živih sorodnikov v matici ali pa so stiki zaradi oteženih komunikacij po letu 1991 zamrli. Starejši so večkrat v solzah pripovedovali, da že skoraj 20 let niso bili v Sloveniji, večina mlajših še nikoli ni imela priložnosti obiskati domovino prednikov. Tako se je v povezavi z mojo matično OŠ Maksa Pleteršnika v Pišecah in Društvom za varovanje maternega jezika Maks Pleteršnik porodila ideja, da bi za Slovence v tujini organizirali različne enotedenske dejavnosti – osnovni cilj je bil spoznavanje slovenskega jezika, kulture in tradicije v domačem okolju in ob druženju z domačini. Julija 2008 smo za en teden učilnice šole spremenili v spalnice in v okviru 1. Pleteršnikovega srečanja za Slovence po svetu organizirali različne dejavnosti za deset Slovencev – prijavili so se samo člani DS Sava iz Beograda in prvo leto so udeleženci sami delno financirali srečanje. Od leta 2009 naše dejavnosti finančno podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Do leta 2013 se je število zainteresiranih, med njimi so bile tudi družine z  otroki, tako povečalo, da smo morali nekaj prijavljenih zavrniti. V dogovoru z različnimi ustanovami v občini Brežice (domača OŠ, gimnazija, Mladinski center, Knjižnica Brežice ...) smo Pleteršnikova srečanja nadgradili v projekt Moja hiša je tvoj dom – Pleteršnikovo zidanico smo odprli za bivanje Slovencev po svetu od 15. aprila do 15. oktobra (zidanica ni ogrevana). Velika zasluga za vse to gre predsedniku Društva za varovanje maternega jezika Martinu Dušiču. V zidanici lahko biva pet oseb. Do letošnjega oktobra si je svoj slovenski dom v zidanici ustvarilo več kot sto potomcev Slovencev iz Srbije, Makedonije in Egipta. Posebna vrednost projekta pa je v tem, da mlajši udeleženci lahko prisostvujejo pouku oz. počitniškim dejavnostim na OŠ Maksa Pleteršnika. V dnevnik bivanja so zapisali, da so te izkušnje nepozabne. Ob tej priložnosti se za velikodušno sodelovanje  zahvaljujem Nuški Ogorevc, ravnateljici, in vsem kolegicam ter kolegom na domači šoli. V Pišecah se že veselimo novih srečanj, na odprtem facebook profilu Maks Pleteršnik bomo februarja oz. marca 2018 objavili vabilo s prijavnico. Dobrodošli, dragi rojaki po svetu!« Bivanje v zidanici brezplačno, je pa društvo hvaležno za kak prostovoljni prispevek.

Kaj bi svojim kolegom, učiteljem, ki začenjajo delo v tujini, položili na srce, smo vprašali Rut Zlobec. »Zame je delo, ki ga opravljam, neprecenljivo darilo. Vsak dan sem nagrajena z novimi izkušnjami, izzivi, srečanji. Kot so meni dejale izkušene kolegice, preden sem odšla v tujino – nikjer ne tečeta med in mleko. A če deluješ kot čebela, ga najdeš. S poslušanjem, predanostjo, sodelovanjem z matično šolo in društvi v tujini, s povezovanjem in izmenjavo izkušenj s kolegi v državi bivanja in drugje ... Pri delu z mlajšimi učenci pa je posebej pomembno in dragoceno sodelovanje s starši. Oni so tisti, ki otroka prvi navdušijo za spoznavanje jezika in domovine prednikov. Brez njihove požrtvovalnosti najmlajši ne bi mogli priti k pouku, mi ne bi mogli organizirati prireditev, nastopov, sodelovanja otrok pri dejavnostih drugih društev ... Povezani pa smo lahko ponosni del domovine  izven njenih meja.«

Blanka Markovič Kocen

Fotografije: osebni arhivi


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo