Tomaž Humar: ZDA v dobrem in zlu


Avtor: slovenci Datum: 1279 dni nazaj.


Poletja v Evropi je konec in z njim vsak dvom, da gre zares. 4. september, sedim na letalu za Miami, ZDA in prvič imam čas pomisliti, kaj sploh počnem. Čudni občutki me spreletavajo, ogromna nihanja. Od sreče do občutka, da je stvar morda prevelika, do ponosa, tudi utrujenost je prisotna. Po dolgotrajnih pregledih končno zaslišim "welcome to USA", se nasmehnem, v tistem pa me zadane vročina skupaj z vlago in pomislim, če je tako ob desetih zvečer, kako bo šele čez dan ... Celo Florido odkolesarim pod oblaki in v poletnih nevihtah, ki so zares zastrašujoče, me pa ščitijo pred soncem. Kmalu po tem, ko zapustim raj za upokojence, mi kmalu postane jasno, da je Amerika vse prej kot raj. Država, v kateri so razlike velike: bogat in reven ali pa črn in bel. V Georgii in Južni Carolini je to še posebej izrazito. Jacksonville-Savannah-Charleston: mentalno eni najtežjih dni, promet, milo rečeno, katastrofalen.

Humar-23122015-carolina

Ameriške sanje so umrle

Po desetih dneh v ZDA ugotovim, da ameriških sanj več ni in da so verjetno umrle nekje v 90-ih letih. Država poka po šivih, ali si bogat ali pa reven, vmes ni nič, daleč od tega. kar vidimo poteleviziji. Vsepovsod visijo reklamni panoji z napisi Greatest country in the world, realnost pa je druga. Videl sem ničkoliko ljudi, ki so šepali in bolehali, ker si niso mogli privoščiti zdravstvene oskrbe, ali pa tiste, ki nimajo bogatih staršev, da bi jim plačali šolanje, zdaj pa delajo v treh službah, da sploh preživijo. Ena v McDonaldsu, druga v BurgerKingu, tretja pa v Subwayu. Izraz na obrazu teh ljudi zares pove več kot tisoč besed.

Od Miamija do Kanade

Prebijam se na sever. Severna Carolina, kjer se promet nekoliko izboljša, nato Virginija s prestolnico Washington DC, potem Maryland, nato pa se začnejo hribi. Pennsilvanyja. Apalači in dnevi z več kot 2000 metrov vzponov, kolena opravljajo zares izjemno delo. Čudim se, kako hitro telo okreva. Deset- in večodstotni klanci, za kar porabim celo večnost, nato pa se spustim nazaj, kjer sem bil v eni minuti. Glava trpi, ravno tako kot noge. Nekako se mi le uspe preriniti čez Apalače. Pred Kanado je le še New York State. V treh dneh prispem do Niagarskih slapov in Kanade. Izjemni prizori, ko ob sončnem zahodu s pogledom na slapove prečkam mejo. Skoraj ne morem verjeti, od Miamija vse do Kanade v 20 dneh. Dva dni pozneje sem v Torontu.

1. oktober, kot novopečeni študent ekonomije, bi se na ta dan moral zglasiti na fakulteti, z nepopisanimi zvezki in prazno glavo, pripravljen, da mi povedo, kaj naj naredim z njo. Moja šola pa se je začela 1. avgusta in presenetljivo vsebuje precej ekonomskih vložkov! Dosežem najsevernejšo točko v Severni Ameriki, nato pa hitim proti jugu, da me ne ujame hladna fronta, ki se bliža s severa Kanade. Tri dni kolesarim po umirjenem Ontariu, nato pa prečkam mejo nazaj v realnost.

Humar-23122015-zapora

Onstran Mississippija druga pravila

Detroit … Ne vem, če je še katero mesto tako v razsulu. Kriminal, droge, propadla infrastruktura in podjetja. Vsi bežijo ven, tudi jaz. Ujamem severovzhodnik, za naslednjih pet dni me odnese do 1000 km oddaljenega St. Louisa, ki leži na desnem bregu Mississippija. To so bili, v smislu kilometrine, najboljši dnevi. 213 km v 8 urah, zares vrhunsko. Ko enkrat prečkaš enega od mogočnih mostov čez reko Mississippi, si uradno na zahodu, kjer se, kot sem kmalu ugotovil, veliko stvari spremeni. Tu veljajo druga pravila. Vsak mož zase. Gorovje Ozarks se vleče čez cel Missouri. Precej naporni dnevi ampak tempo ostaja nespremenjen. Oklahoma razen vetra v prsi ni zahtevna. Ravne in relativno položne ceste. Na meji s Texasom v "mestu duhov" Texola, ki leži na stari route 66, se iz zapuščenih hiš zapodijo štirje popolnoma razjarjeni psi. Ovčar, rotvajler, ostalih dveh ne spominjam. Rep dol, zobovje zunaj in ušesa spuščena, trije znaki, da se poberem. Lovijo me cela dva kilometra, komaj se poganjam, nato pa se odločijo, da je dovolj. Nikjer nobenega človeka, razmišljam, kako bi se soočil s štirimi psi, že eden je velik problem. Stvari ne pridem do dna, zato se delam, kot da se ni nič zgodilo. V Amarillo prikolesarim dva dni kasneje, v popolni temi. Uštel sem se s kilometri in urami. Do New Mexica ni več daleč, to je pravi divji zahod!

Humar-23122015-cesta

Poškodba

Izjemen niz, dolg 74 dni, 140 km na dan brez počitka, se prekine na običajno jutro v Fort Sumnerju, New Mexico. Mestu, ki je ustavilo Billy the kida. Vstanem, na obraz nanesem sončno kremo, med oblačenjem premaknem glavo na hitro v desno in ne potrebujem zdravnika, da mi pove, da imam močno uščipnjen živec. Živci so dosegli svojo mejo, tako močno je uščipnjen, da samo premaknem čeljust in me zakrivi v hrbtu, kot da imam 80 let. Tulim od bolečine, če bi tisti trenutek nekdo vstopil, bi zbežal. Na pol oblečen, na debelo namazan s sončno kremo čez obraz tulim, hkrati pa me krivi. Pokličem domov, da ne vem, kaj naj naredim. V tistem pade šala na moj račun in se začnemo smejati tako močno, da mi tečejo solze po licih, ne vem več ali od bolečine ali smeha. Bizarna situacija se nadaljuje še kakšnih pet minut. Bolečina, smeh in solze, to je kombinacija za zmago. Pade odločitev, da je najbolje, da dan izkoristim za tranzit. Enkrat bi moral to storiti v vsakem primeru zaradi poplavljene ceste, najbolje da danes. Ko pridem v Albaquerque, zavijem v prvo lekarno, kjer za pultom stoji človek z imenom Jesus. Ravno njega potrebujem, si rečem. Da mi najmočnejše protibolečinske tablete, ki jih je mogoče dobiti brez recepta. Pogoltam jih 12 in se pošteno zadet odpravim na železniško postajo, kjer se mi uspe še urezat. Prekolnem vse svetnike, ki se jih spomnim, torej dva, čeprav se mi je tisti trenutek zdelo, da jih poznam vsaj 50. Med pakiranjem kolesa, nezmožen izvajati hitrih gibov, porabim dve uri za opravilo, ki bi mi vzelo 20 minut. Nekje med 15-urno vožnjo z vlakom Amtrek v sedečem položaju in mrzlo klimo se je stvar izboljšala do te mere, da ob prihodu v Los Angeles čutim, da lahko odpeljem nekaj kilometrov. Še vedno ne morem premakniti glave v desno, ampak pomembno je, da lahko gledam na levo, kjer je promet.

Iz Kalifornije proti Mehiki

Topla klima Kalifornije živcem dobro dene. Vrat me močno boli še pet dni, ampak vsak dan manj. Počutim se bolje, zato ni razloga, da odkolesarim do Mehike. Natančneje Tijuane, zloglasnega mesta ob meji z ZDA. Prizori, ki me spremljajo ob obali, so res fantastični. Kalifornija je prav gotovo najlepša zvezna država v ZDA. Hribi, obala in mediteranska klima. Mehika je druga zgodba, prejšnje poletje sem bil v Mexico Cityju, zato sem vedel, da se ni pametno zadrževati v mestu. Pomolim jezik na drugo stran in takoj nazaj proti Los Angelesu, kjer me čez nekaj dni čaka let na Novo Zelandijo v Auckland. Če bi takrat vedel, kakšna drama se bo odvijala na losangeleškem letališču, bi se s precej manjšim nasmeškom vozil nazaj.

7600 km, dva meseca, vsak dan drugi kraj. Amerika je bila nora ali pa sem nor jaz. Kakorkoli, črta čez kontinent je zrisana!
14-urni let čez Pacifik, kam? Na konec sveta, dlje se ne da. Preden grem, si zaželim samo ene stvari: živ, zdrav, brez poškodb, ostalo ni pomembno oziroma je stvar danosti!

Tomaža lahko spremljate tudi na:

www.tomazhumarbike.com

Humar-23122015-noge


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo