Tanja iz Bruslja, kjer dela v razvoju novih (onkoloških) zdravil


Avtor: adminkp Datum: 73 dni nazaj.


Tanja Viraj, ki zadnji dve leti in pol živi v Bruslju, pravi, da je življenje tam pestro in pisano. Po poklicu je farmacevtka.

Tanja prihaja iz Maribora, ima starejšo sestro in brata dvojčka. "Sem farmacevtka. Ne samo po poklicu, ampak tudi z dušo in telesom," pove naša sogovornica in doda, da je verjetno ena od tistih redkih srečnežev, ki so že na začetku srednje šole natanko vedeli, kaj želijo v življenju početi.

Po opravljeni srednji farmacevtski soli v Rušah je šolanje nadaljevala na fakulteti za farmacijo v Ljubljani in ga leta 2014 končala kot magistra farmacije.

"Sicer pa sem zelo odprta in pozitivna oseba. Rada spoznavam nove ljudi in kulture in pomagam ljudem okoli sebe. Ker sem zelo radovedna, sem vedno rada potovala in sama sebe izzvala z novimi, nepredvidljivimi položaji. Mislim, da ti takšne izkušnje dajo ogromno v življenju," je pojasnila Tanja.

Foto: Nejc Štefanec

Zakaj odločitev za življenje v tujini?

Vedno sem bila odprta do tega, da bi šla zunaj slovenskih meja in živela kje drugje. Nekega dne sem doma, v Mariboru, spoznala svojega zdajšnjega fanta Nejca. Ker je sam že devet let živel v Bruslju, sem tako tudi jaz začela obiskovati Bruselj. Čeprav je bilo to ravno takrat, ko so se vrstili teroristični napadi vse naokrog in tudi v Bruslju, me to ni odgnalo. Morda se sliši čudno ali malo noro, ampak to je tudi ena izmed stvari, ki sem se jih naučila: nihče me ne bo prisilil, da bom živela v strahu. Po slabem letu obiskovanja sem se odločila, da pustim službo v Sloveniji in se preselim v Bruselj. Tako se je začelo čisto novo obdobje v mojem življenju.

O življenju v Sloveniji in selitvi v Bruselj

V Sloveniji sem kot farmacevtka opravljala veliko različnih služb: od učenja na srednji šoli do dela v lekarni in dela v slovenskih bolnišnicah. Ko sem se odločila, da se preselim v Bruselj in pustim tedanjo službo, je bilo najbolj zanimivo opazovati odzive, ki sem jih bila deležna. Moja družina me je popolnoma podpirala in vedno verjela vame, to mi je tudi največ pomenilo. Zanimivo pa je bilo opazovati odzive okolice, vsi so bili identični: ali sem nora, da imam tukaj v redu službo in super življenje, v Bruslju pa bom brezposelna. Nekateri so rekli, da sem pogumna, čeprav tega, iskreno, nisem nikoli čisto razumela.

Preden sem se zares odpravila proti Bruslju, sem se začela učiti francoščino v Ljubljani. Že samo ta odločitev je bila nekaj najboljšega, kar sem storila v življenju. Tako sem potem novembra 2016 za vedno odšla v Bruselj in začela novo obdobje svojega življenja. Po prihodu sem si vzela dva tedna zase, potem pa začela aktivno iskati službo.

O morebitnih težavah/preprekah …

Sprva se mi je zdelo, da ne bom imela kakšnih posebnih težav, bila sem polna zagona in volje. Vendar pa seveda vse ni rožnato, sploh ne, če menjaš okolje, ljudi in če se ti življenje na splošno obrne malo na glavo. Saj ne, da je to kaj slabega, ampak vsekakor pridejo težki trenutki, ko morda niti ne veš, da je prijatelje mogoče tako zelo pogrešati. V takšnem položaju začutiš tudi nove občutke.

Na splošno bi rekla, da nisem imela veliko težav, vse je bilo sicer novo: od jezika do ljudi, ki so res različnih kultur, ampak mi je vse to predvsem pomenilo izzive. Če bi morala navesti, kaj je bilo najtežje, bi morda rekla vse zavrnitve, ki sem jih prejela na začetku, ko sem iskala službo. Kjer sem prišla do razgovora, je bil minus, da ne govorim flamsko, pa tudi moja francoščina takrat še ni bila na delovni ravni. Tudi moje delovne izkušnje, ki sem jih pridobila v Sloveniji, niso nič veljale, tako da sem pravzaprav začela od začetka.

Po prihodu v Bruselj sem tudi nadaljevala učenje francoskega jezika. Prijavila sem se na tečaj, ki ga vodijo na občini, tudi to je bil po svoje izziv, ker je pomenil učenje na "manj prijazen" način, tako da so ljudje govorili samo francosko in zelo hitro. Morala sem se zelo hitro učiti.

Kakšno je življenje v Bruslju?

Življenje v Bruslju je pestro in pisano. Najbolj mi je všeč, da toliko različnih narodnosti živi skupaj in ustvarja majhne predele mesta. Ko hodiš po ulicah, slišiš vse jezike sveta, seveda tudi slovenskega, kar je se posebej dober občutek. Veliko mesto pač več ponuja. Ker tukaj najdeš res prav vse narode sveta, je temu primerna tudi ponudba restavracij in hrane. Od japonske, francoske do vietnamske, iranske, finske in havajske, tudi hrvaška in srbska restavracija je, samo slovenska še manjka.

Belgijci so prav tako zelo poseben narod, vedno, kadar naju s fantom kdo obišče, mu rada pokaževa njihove klasične "fore", ki te vedno nasmejijo. Na splošno bi jih opisala kot simpatičen narod, ker so tako prikupno, neškodljivo simpatični. Sicer niso najboljša izbira, kadar je treba kaj pozidati ali popraviti, bodo pa prvi, ki ti bodo priskočili na pomoč, če se znajdeš v kakršnikoli zagati: se na primer zakleneš iz stanovanja brez mobitela, denarja …

Slabša lastnost Bruslja je vreme, ker res veliko dežuje, sploh pozimi, dežju se seveda pridruži še veter, ki potem vztrajno lomi dežnike. Zlomljen dežnik bi lahko bil zaščitni znak Bruslja. In zagotovo še nikjer nisem doživela v istem dnevu sonca, dežja, toče in snega. Se pa mesto hitro odkupi, ko je sonce. Takrat je toliko bolj krasno, vsi posedajo zunaj na vseh mogočih površinah, koncerti in dogodki so na vsakem vogalu in tudi svetlo je poleti vse do pol enajste zvečer.

Služba, ki ni značilno uradniška v Bruslju. Zakaj?

Trenutno delam kot "Project Manager" (vodja projekta) v kliničnih raziskavah oziroma pri razvoju novih zdravil, večinoma gre za onkološka zdravila. Zaposlena sem namreč v ameriškem podjetju, kjer vodim del kliničnih raziskav v drugi in tretji fazi. Moje delo zajema ogromno različnih opravil. Kot vodja projekta sem odgovorna, da je vse v skladu z regulativo in smernicami ter da se vse odvija v skladu s pogodbo.

V Sloveniji tega delovnega mesta ni, zato je morda težko pojasniti, kaj natanko počnem. Če se potrudim malo bolje razložiti: vsaka klinična raziskava ima svoj protokol, kjer natanko piše, kako mora biti izpeljana. V večini sem vpletena v klinične raziskave s področja onkologije in sem odgovorna za radiološki del raziskave. Sodelujem v izdelavi specifičnih dokumentov in izbiri smernic, po katerih bodo naši zdravniki neodvisno ocenjevali radiološke slike pacientov. Poleg tega izvajam tudi treninge sodelujočih bolnišnic, ki pa so razkropljene po vsem svetu, zato tudi veliko potujem in spoznavam zelo zanimive ljudi. Če bi mi kdaj prej omenili, da bom opravljala tako pomembno in zanimivo delo, ne bi verjela.

Kar mi je prav tako zelo všeč pri svoji službi, je tudi to, da delam v mednarodnem podjetju v mednarodnem mestu. To pomeni, da so moji sodelavci iz Afrike, Mongolije, Poljske, Španije, Češke, Japonske, Švice, Portugalske, Bolgarije, Mehike, Peruja, Italije, Indije, Romunije, Madžarske, Kitajske, Belgije, Francije … in seveda ZDA. Takšno delovno okolje ti da ogromno. Na koncu vidiš, da so delovne navade in delovna kultura res pogojene z okoljem in kulturo, v kateri si odraščal.

Ko sem prišla v tretji krog intervjujev za zdajšnjo službo, sem morala pripraviti predstavitve. In ker sem se ravno takrat vrnila s potovanja po Sloveniji, kamor sva s fantom peljala svoje prijatelje iz Bruslja, sem se odločila, da bom predstavila Slovenijo, kljub temu da bi se morda lahko zdelo klišejsko. Tako sem pripravila predstavitev o Sloveniji in ne samo, da sem dobila službo, moja predstavitev jim je bila zelo všeč, nekateri sodelavci so potem vključili Slovenijo v svoj poletni oddih in zahtevali napotke ter mojo predstavitev.

Razlike: življenje v Sloveniji (Mariboru/Ljubljani) in življenje v Bruslju?

Težko rečem. V Sloveniji sem končala delovni dan prej, naravo sem imela praktično na dosegu roke. Je pa tudi kultura doma čisto drugačna. Ena stvar, ki sem jo opazila, je, da se doma v Sloveniji koga omenja samo, kadar mu ne uspe. Če pa je nekdo naredil kaj dobro, pa se to ne omenja pogosto. Tudi tisti, ki mu je uspelo, ne bo nič rekel, da ne bo videti, kot da se hvali. Če pa si kdo izmisli kaj novega in svojega, pa je sploh nerazumljen, ker si je najbolj pametno najti redno službo. Tukaj pa ni tako. Ljudje so veliko manj obremenjeni z drugimi in zares privoščijo nekomu, ki mu je uspelo. Še ena velika razlika, ki sem jo opazila v delovnem okolju, je tudi ta, da nadrejeni niso nedotakljivi in si v resnici vzamejo čas za ljudi, za katere so odgovorni.

Seveda vse ni popolno in zavedam se, da tudi v Sloveniji obstajajo naprednejša podjetja, vendar pa je dejstvo, da smo mlada država in da nas ni veliko, mislim, da se to tudi pozna pri naši delovni kulturi. To je trenutno tudi moja največja "skrb", če pomislim, da bi se vrnila nazaj v Slovenijo. Je pa neizpodbitno res, da je Slovenija daleč najlepša država in da ji Belgija nikoli ne bo segla niti do kolen. Zdaj zagotovo vidim našo državo drugače, kot sem jo prej. Znam jo veliko bolj ceniti.

Nasvet nekomu, ki se odloča za življenje v tujini?

Zagotovo se je najprej treba pozanimati, kako je z najemom stanovanja in pridobivanjem osnovnih dokumentov. Jaz moram priznati, da sem v tem zelo slaba in grem nekako po miselnosti "go with the flow", ki pa v teh primerih res ni najboljša. Za Bruselj nisem potrebovala vizuma, kar je že velik plus in po mojem mnenju velik privilegij. Razen birokracije bi svetovala tudi, da si že prej nekoliko pogledajo, kako je s službami, kaj vse se zahteva v razpisih, pa tudi, kaj se ponuja, kakšne so možnosti oziroma, če je le mogoče, da si službo najdejo že pred selitvijo.

Predvsem mislim, da je od vsega pomembno to, da človek ve, zakaj se seli v drugo državo in da si je na jasnem, kakšne bodo posledice in kaj vse temu sledi.

Zgodilo se je namreč, da si sprva nisem začela takoj urejati papirjev, ampak sem že kar iskala službo. Čeprav je trajalo nekaj mesecev, da sem službo dobila, pa si vmes še vedno nisem uredila vsega potrebnega. Tako sem potem tisti dan, ko so mi javili, da sem dobila službo, zjutraj vsa zaspana tekala po trafikah, da sem dobila fotografijo in da sem v uradih in na bankah vse kar najhitreje uredila. Če tega ne bi uredila, me ne bi mogli zaposliti.

Kako pa preživljate prosti čas?

Družim se tako s Slovenci kot tudi s tujci. Imam krog prijateljev, ki so Slovenci, nekateri imajo partnerje, ki so iz drugih držav. In prav tako imam krog prijateljev, ki so tujci. Krasni ljudje so in zelo jih imam rada. Družim se z vsemi enako, včasih se tudi pomešamo in se dogovorimo kar za skupen večer oziroma druženje. To je tudi ena izmed stvari, ki mi je neizmerno všeč. Da smo ljudje iz vseh mogočih držav in se družimo. Tako spoznaš kulturo naroda čisto z drugega vidika, bolj osebnega. Da ne omenjam, da potem prirejamo večere, na katere vsak prinese nekaj značilnega za svojo državo, potem pa se družimo in spoznavamo nove jedi, pijače in običaje. Ne samo v zasebnem življenju, takšne dneve prirejamo tudi v službi.

Pa prihodnost?

Nimam nikakršnih velikih načrtov za prihodnost. Do nadaljnjega bom ostala v Bruslju, tukaj se super počutim in to mesto je že kar "moje". Seveda nič ne bo nikoli premagalo Slovenije in Maribora. Ravno zato bi si želela, da Slovenci začnemo bolj ceniti to svojo prekrasno majhno državo, ker je res ena izmed najlepših na svetu.

Katja Nakrst,

SiolNET


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo

Uspešno zaključena prva petletka ene velike razširjene družine

/
Dekletom Smrtnik je zares lahko verjeti, da pojejo za dušo,…

"Zahtevamo to in nič manj!"

/
Samo Pahor danes slavi 80 let V mestni kavarni, kjer sva…

Jubilej občudovanja vredne matere in kulturnice

/
Minuli torek je Slavica Kropiunik praznovala 100. rojstni dan…
Matajur, simbol Benečije

Svetovni slovenski kongres vabi na obisk Benečije

/
V okviru projekta Slovensko obrobje 2019 bo prihodnji petek,…