Pozabljena obrobja Velike Kranjske


Avtor: adminkp Datum: 272 dni nazaj.


Politično slovenstvo v Italiji kopni. 
Tako kot je že skorajda izginilo 
na Koroškem.

Če pogledamo na volilni zemljevid Italije, so slovenske občine na Tržaškem in Goriškem pravzaprav edina območja severno od Pada in južno od Dolomitov, kjer je zmagala leva sredina. V gospodarsko najuspešnejšem delu Italije, ki je bil znan kot Lombardsko-beneško kraljestvo in kjer živi četrtina vsega prebivalstva, so slovenski kraji v Julijski krajini tako rekoč edini rdeči otočki v modro obarvanem morju desnice. Dvojni uspeh Gibanja 5 zvezdic in desnega populizma je Renzijevi koaliciji preprečil, da bi ohranila prvenstvo kjerkoli na »globokem severu« in izpod gladine zgodovinske oseke levice so se nepričakovano prikazale skrite čeri slovenske skupnosti, njene zaveznice skozi vso povojno obdobje. Ta zvestoba je bila poplačana z nenadejano izvolitvijo slovenske kandidatke v zgornji dom parlamenta. Dejstvo, da vzdolž »vzhodne meje« obstaja drugačna politična kultura, odraz posebne skupnosti, pa je naenkrat postalo vidno s prostim očesom.

Ali pač? Podobno kot pri Asteriksovi vasici gre za ostaline nekdaj močne skupnosti, ki jih je moč videti le še pod mikroskopom. Kontrast s kompaktno rdečino na Južnem Tirolskem (Južnotirolska ljudska stranka je del levosredinske koalicije) je očiten. Poleg tega so se, kot rečeno, rdeče obarvale le večinsko slovenske občine nekdanjega Avstrijskega primorja, v ducatu slovenskih občin v Videmski pokrajini pa je zmago slavila desnica, z odstotki, ki segajo krepko nad državno in pogosto tudi nad deželno povprečje. V šestih »rdečih pikicah«, ki so se ohranile sredi modre poplave, živi vsega skupaj le petina slovenske manjšine.

Na političnem področju je slovenska identiteta v Italiji le relikt 20. stoletja. Foto: Blaž Samec/Delo

Če jih pogledamo od bližje, postane slika še dvoumnejša. Tudi v občinah z osemdeset- in večodstotno slovensko večino je Liga, ki je stavila na karto ksenofobije in evroskeptičnega državnega protekcionizma, dosegla enak rezultat kot drugod v državi. Gibanje 5 zvezdic, ki med vidnimi predstavniki nima enega samega Slovenca in ki v desetletju obstoja o problematiki slovenske skupnosti ni znalo povedati drugega kot to, da se zavzema za ukinitev subvencij manjšinskim medijem, je povsod prejelo nad četrtino glasov. Prednost leve sredine je majhna. Rezultati v občini Devin Nabrežina, kjer so Slovenci v manjšini, se komajda razlikujejo od rezultatov v sosednjem Zgoniku, ki je še vedno tričetrtinsko slovenski. In če pogledamo rezultate v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, kjer je Liga presegla tretjino glasov, razen nenavadnih priimkov nekaterih kandidatov na volilnih listah prav nič ne kaže, da v teh krajih živi posebna skupnost z lastno identiteto.

Povedano drugače: politično slovenstvo v Italiji kopni. Tako kot je že skorajda izginilo na Koroškem. Ohranja se le v obliki volilnih navad prebivalstva, starejšega od 50 let, ki kdaj pa kdaj – kot minulo nedeljo – pride navzkriž s trendi drugod na italijanskem severu. Vse kaže, da mladi Slovenci volijo enako kot njihovi italijanski sodržavljani: večinsko za Gibanje 5 zvezdic, manjšinsko za Ligo in šele nato za stranke levice in sredine, ki še vedno uživajo neomajno podporo njihovih staršev.

Na političnem področju je slovenska identiteta v Italiji le relikt 20. stoletja. Ponekod kar trdovraten relikt, ki še vedno vpliva na vzorce političnega vedenja, a jih ne zmore več krojiti – niti na lokalni ravni ne. Plebiscitarna zmaga ksenofobnega populizma v slovenskih vaseh v Nadiških in Terskih dolinah je glede tega zelo poučna: v krajih, ki že šest desetletij trpijo kronično izseljevanje – Beneška Slovenija ima danes manj kot četrtino prebivalstva izpred druge svetovne vojne –, je zmago slavila protipriseljenska retorika. Seveda lahko rečemo, da gre za glas protesta. Toda gre tudi za simptom pojava, ki ga lahko opazujemo povsod v Italiji in v manj akutni obliki drugod v zahodni Evropi: tradicionalne skupnosti, ki so določale ritem političnega, družbenega in kulturnega življenja 19. in 20. stoletja, se razkrajajo in iz fragmentov njihovega razkroja se rojeva nova, pogosto bizarna in fluidna politika postmoderne dobe. Realizem narekuje priznanje, da je v fazi razkroja tudi slovenska identiteta v zamejstvu.

Pogosto se zgodi, da se na ozadju trenutnih uspehov jasneje zarišejo globlji trendi zatona. In komajda lahko govorimo o uspehu, ko si celo v krajih s kompaktno slovensko večino edina koalicija, ki je na izvoljivo mesto postavila slovensko kandidatko in ki je volivce nagovarjala v slovenščini, uspe le za las izboriti relativno večino. Drži, Tatjana Rojc je bila izvoljena v senat in Slovenci so strumno volili za listo, ki so jo podprle vse manjšinske organizacije. Toda za fasado enoglasja se skriva pešanje slovenstva kot političnega in družbenega dejavnika v zamejstvu.

V večini območij, kjer živijo Slovenci v Italiji, slovenska identiteta ni več relevantno vprašanje in tam, kjer slovenstvo še vedno vzbuja občutek lojalnosti in navezanosti, se vse bolj šibi njegov politični vpliv. »Malo nas je,« mi pravi Jurij Paljk, urednik goriškega tednika Novi glas, pri čemer meri na zastopnike slovenskih interesov v zamejstvu: »Ne moreš si predstavljati, kako malo nas je. Volilne baze ni več.«

Seveda ni vse črno. Zanimanje za slovenščino je danes večje kot kadarkoli prej in protislovenska retorika že zdavnaj nima tistega vpliva kot pred desetletji. Toda vprašanje je, kako dolgo bodo slovenske skupnosti v zamejstvu kos globokim družbenim spremembam brez energične podpore iz matice. A Slovenija gre skozi podobne procese kot njena zahodna soseda: v reakciji na izzive globalizacije se vse bolj krčevito zapira vase in izgublja zanimanje za vse, kar se ne tiče vsakodnevnega kruhoborstva. Medtem ko Vélika Kranjska živi iz dneva v dan v ritmu svojih malenkostnih zdrah, se na njenih obrobjih odvijajo procesi, ki nevidno, a nezadržno spodjedajo idejo »skupnega slovenskega kulturnega prostora«.

***

Delo / Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in 
raziskovalec na CEU v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija. Digitalna verzija je brezplačna (12 številk), pri tiskani verziji (4 številke) pa krijete stroške poštnine (12 € Slovenija, 20 € tujina). Naročite brezplačno verzijo

SSO bo še naprej vodil Bandelj

/
Svet slovenskih organizacij (SSO), ki je ena od krovnih organizacij…

Po tržaških sledeh Ivana Cankarja

/
Kako bi se Ivan Cankar odzval na popoldan, ki so ga v torek priredili…

Malčki v Križu posadili kostanj

/
Učenci osnovne šole Alberta Sirka so posadili kostanj pred…

Zaia za ohranitev prispevkov tisku

/
Proti popravku poslanca Gibanja 5 zvezd Adriana Varrice, ki je…