Nadia Molek De Jager, iz Argentine v Ljubljano: Potomci Slovencev iščejo korenine


Avtor: adminkp Datum: 111 dni nazaj.


Nadia Molek De Jager je argentinska Slovenka, rojena v Buenos Airesu, ki pa že tri leta živi v Ljubljani. V Slovenijo se je njena družina prvič preselila, ko je bila otrok, zdaj, ko ima sama otroka, pa sta z možem ugotovila, da je Slovenija dežela, ki je prijazna za vzgojo otrok, ter se odločila za življenje v Evropi. Toda Nadia je še vedno močno povezana z Argentino, tudi poklicno, saj kot mlada raziskovalka na Inštitutu za antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Buenos Airesu piše doktorsko nalogo o pomenu slovenstva v Argentini.

Kako Slovenci v Argentini občutijo slovenstvo?

»Hipoteza moje diplomske naloge so bile različne oblike zavedanja slovenstva, ki so povezane s tokovi priseljevanja. Ko danes iz Slovenije gledajo na Slovence v Argentini, največkrat pomislijo na tiste, ki so odšli po drugi svetovni vojni. V Argentini pa niso le Slovenci, povezani s povojnim izseljevanjem. Prav tako se ne strinjam, da slovenska identiteta izginja z generacijami. Identiteta se le preoblikuje. Vse več je potomcev Slovencev, ki iščejo svoje korenine in na novo odkrijejo svoj izvor. Nekateri celo pridejo sem in skušajo tu živeti. Pogosto se zgodi, da so si v Argentini zgradili slovenski mit, ko pa pridejo v Slovenijo, je tu življenje drugačno in se zato vrnejo v Argentino.«

Dejali ste, da imajo Slovenci v Argentini mit o slovenstvu. Kakšen je ta mit?

»V Argentini imamo različne mite o slovenstvu. Velja nekakšen splošen mit o Sloveniji kot o najbolj idiličnem prostoru na Zemlji, prostoru brez zla in negativnosti, kjer je raj na Zemlji s prelepo naravo in prijaznimi ljudmi. Močan je tudi mit o vrnitvi v Slovenijo, ki je bil posebej razširjen med povojno skupnostjo. Ti so v Argentino prišli kot begunci, misleč, da bodo ostali le kratko obdobje, ker so menili, da bo socialistična Jugoslavija hitro razpadla.

Kar pa se tiče slovenstva, se to zunaj slovenskega ozemlja navadno oblikuje kot tradicionalno folklorno slovenstvo. Poudarjajo tudi hrano, ki navadno ostane identifikacija v več generacijah. Vezani so na narodno nošo, nacionalne simbole, kot je zastava, in na glasbo. Povojni priseljenci se močno povezujejo okoli cerkvenih dogodkov in so izjemno močno navezana skupnost slovensko govorečih ljudi. Vsi po vrsti podobo Slovenije idealizirajo, predvsem pokrajino, in častijo denimo podobo Triglava. Ampak včasih ta mit slovenstva odbija mlade generacije. V raziskavi me je zanimalo tudi, kako se v to vključujejo mladi, ki so mogoče naveličani teh tradicionalnih vzorcev slovenstva in zato hibridizirajo slovenskost recimo skozi rokovsko glasbo. Zanimivo je, da v takih primerih skupnost popusti, saj se jim zdi nevarneje, da mladi odidejo, kot pa da ostanejo in po svoje izražajo svojo pripadnost.«

Katere vrednote izseljenci v Argentini razumejo kot slovenske vrednote?

»Delavnost, poštenost, držanje obljube, pridnost. Za nekatere med njimi so pomembne tudi krščanske vrednote. Slovenske vrednote postavljajo nasproti Argentincem, ki veljajo za nedelavne in nepoštene.«

Ali je velika razlika med argentinskimi Slovenci iz različnih valov priseljevanja?

»Velike razlike so. Slovenci, ki so se priselili konec 19. stoletja, so navadno živeli zunaj mest. Tedaj je Argentina potrebovala ljudi, ki bi obdelovali zemljo in izrinili Indijance. Argentina namreč temelji na mitu, da je bila pred prihodom Argentincev država prazna. Zato so šli prvi slovenski priseljenci v Argentini živet v Formoso na sever dežele, kjer je džungla, kar je bilo zanje verjetno kar velik šok. Zato so se raje odločili za prijaznejše okolje, kot je Entre Rios. Nekateri potomci prvih in medvojnih priseljencev so močno zaznamovani s tem mitom ustanovitve Argentine in se imajo za del zgodbe ljudi, ki so ustanovili državo. Argentina je tedaj kot državljane potrebovala Argentince, zato je bilo izražanje druge narodne pripadnosti nezaželeno. Potomci priseljencev prvega vala so šele z ustanovitvijo države Slovenije znova odkrili svoje slovenstvo, tako da je zdaj tudi v Entre Riosu ustanovljena slovenska skupnost.

Priseljenci iz obdobja med vojnama so velika heterogena skupnost, a so zelo asimilirani. Njihova vez s slovenstvom se večinoma izraža prek socialnega spomina in vezanosti na prednike. Nekateri njihovi potomci še govorijo slovensko, predvsem v dialektu. Zanje ni bilo pomembno obdržati slovenstva kot zaklada. Medtem ko so povojni slovenski priseljenci v Argentino drugačni. Ker so bili politično izgnani, je zanje identiteta slovenstva pomenila, da so lahko obdržali, kar jim je bilo odvzeto, in se spopadli s travmo. Zato so se v Argentini združevali v spominskem diskurzu žrtvovanja in mučeništva, ki ga prenašajo prek šolskega sistema, ki so ga vzpostavili znotraj skupnosti. Seveda tudi ta slovenska skupnost ni homogena in nimajo vsi iz povojnega vala priseljevanja takšnih pogledov.«

V Slovenijo ste prvič prišli kot otrok. Tedaj, v osemdesetih letih, ni bilo v navadi, da bi argentinski Slovenci prihajali živet v Slovenijo.

»Moj oče je Slovenec in je sin medvojnih izseljencev. Starši ga nikoli niso silili, da bi šel v slovensko društvo, niti ga niso silili, da bi govoril slovensko. Moj stari oče se je odločil, da družina ne potrebuje slovenščine, ker mora napredovati v argentinski družbi. Babica, ki je bila iz Primorske, pa je hodila v slovenska društva zaradi stikov, ker je zelo pogrešala družino. Med seboj pa stara starša skoraj nista govorila slovensko. Ko je bila konec sedemdesetih let v Argentini diktatura, sta se moja starša odločila, da bi se raje preselila v varnejšo državo, Slovenijo. Kar je za mnoge Slovence v Argentini čudno, da bi bila Slovenija v okviru Jugoslavije varna država, ker so povojni argentinski Slovenci na splošno podprli diktaturo, saj so jo razumeli kot boj proti komunizmu. Kakor koli, v Slovenijo smo prišli leta 1983, ko mi je bilo tri leta. Oče je dobil ponudbo za študij slovenščine, da bi ob vrnitvi v Argentino poučeval slovenski jezik. Ostali smo štiri leta, tu sem hodila tudi v vrtec in začela šolanje.«

Če ne bi imeli te otroške izkušnje v Sloveniji, bi se zdaj vseeno s svojo družino preselili v Ljubljano?

»Ne vem, s tem vprašanjem se res že nekaj časa ukvarjam. Verjetno ne bi imela enake povezanosti s Slovenijo, kot jo imam zaradi otroških let v Ljubljani. Oče z menoj nikoli ni govoril slovensko, tudi babica ne. Zame Slovenija prestavi moje otroške izkušnje in spomine in zdaj tudi moj proces materinstva in mojo prihodnost. Sin se je rodil v slovenskem okolju in slovenščina je jezik zunaj našega doma. Doma ponavadi govorimo špansko. Sinu tudi govorim in berem slovensko, ampak slovenščina ni moj naravni materni jezik. Če pa bi živeli v Argentini, bi z njim doma gotovo govorila tudi slovensko. Izpostavljanje identitet je stvar konteksta. To se vidi na primer pri zelo konservativnih argentinskih Slovencih, ki so v Argentini v svoji skupnosti vedno govorili slovensko, ko se preselijo v Slovenijo, pa se med seboj pogovarjajo špansko.«

Kako zapletena je v resnici nacionalna identiteta. Ste bolj Argentinka ali Slovenka?

»Odvisno, kje sem. V Sloveniji sem bolj Argentinka in na splošno se bolj identificiran z Argentino, ker sem bila prek šole institucionalizirana v Argentini. A sem bolj zadržana kot Argentinci, se pravi sem v tem bolj Slovenka. Po drugi strani pa sem, kar se tiče vsakdanjega življenja, tudi zdaj, ko živim v Ljubljani, bolj vezana na Argentino, ker tam živijo starši in prijatelji.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo