Muzej migrantske, tudi slovenske zgodovine


Avtor: adminkp Datum: 90 dni nazaj.


Konec maja so se zaprla vrata začasnega Muzeja migracij v nizozemskem mestu Heerlen, kjer se že več kot sto let naseljujejo delavci iz tujine. Tudi iz Slovenije so rudarji po prvi svetovni vojni boljši kruh iskali v limburških rudnikih. Slovenskim rojakom je publicistka Milena Mulders, hči slovenske matere, že postavila izreden spomenik s knjigo 'S trebuhom za kruhom'. Kot pobudnica, glavna organizatorka postavitve in gonilna sila dogodkov v okviru muzeja, ga je še dodelala in razširila z njihovimi takratnimi 'kumpli' ter s sodobnimi migranti.

Po prvotno načrtovanih treh mesecih so februarja zaradi velikega zanimanja in na prošnjo lokalnih oblasti delovanje muzeja podaljšali. V še nedokončanih prostorih novega trgovskega centra, ki so služili kot prizorišče tega izrednega projekta, se je v pol leta zvrstilo ogromno glasbenih in drugih kulturnih prireditev, okroglih miz in srečanj, ki so na posebni način povezale nekdanje in nove priseljence. Obiskovalci so se z velikim zanimanjem ustavljali pri fotografijah, ki so predstavljale pomembne dogodke iz preteklosti in se tudi sami odzvali pozivu, naj prispevajo slikovno in drugo gradivo iz svojih zasebnih arhivov. Tako je Muzej vidno rasel tako po obsegu eksponatov kot po številu obiskovalcev, med katerimi je bil redko kdo praznih rok – če niso imeli predmetov in fotografij iz starih časov, pa so gotovo prinesli kako dobroto ali steklenico, ki spominja na prvotno domovino. Seveda tudi po številu prostovoljcev, ki so poskrbeli, da je bilo med odpiralnimi časi – v sredo popoldne in ob koncih tedna – dovolj gostiteljev in voditeljev po razstavi ter da je bilo ob posebnih prireditvah tudi dovolj dobrot, katerih recepte so si ohranili potomci prvotnih priseljencev.

Slovenski velikonočni zajtrk

Takšna posebna priložnost je bilo srečanje Slovencev na velikonočni ponedeljek. Ob tipičnih velikonočnih dobrotah, ki jih še dandanašnji v Limburgu blagoslovijo pri slovenskem bogoslužju v Herleerheideju, so se zbrali potomci druge, tretje, pa tudi že četrte generacije. Organizatorji so jih sprejeli z rdečimi nageljni in s 'šilcem domačega'. Po minuti tišine za drage rajne se je ob bogato obloženih mizah začelo obujanje spominov na odraščanje v slovenski tradiciji, daleč od matične domovine. Večinoma ne govorijo več slovensko, vedo pa za domotožje svojih prednikov in čutijo svoje slovenstvo ob srečanju z rojaki. Med njimi pevci Zvona, nekdanjega zbora, in plesalci Nizozemske folklorne skupine, katerih noše je šivala tod legendarna Mici Michon-Čebin. Zadnje društvo sv. Barbare, kakršnih je bilo nekdaj po okoliških krajih kar dvajset, je nehalo delovati pred dvajsetimi leti. Tudi starejši Nizozemci se radi spomnijo njihovih veselic in tudi tu priljubljenih slovenskih poskočnic. Priložnosti za srečanja je poleg slovenskih maš vse manj. Tokrat se je spet pokazalo, kako zaželena in potrebna so.

Ne se bati!

Povezovalna tema Muzeja je bilo povabilo: 'Ne se bati!', ki se nanaša na strah pred tujim, pred prišleki. Tako je bilo pred sto leti s pojavom tujih rudarjev, tako je danes, ko nizozemsko gospodarstvo in kmetijstvo spet potrebujeta pridne roke iz tujine in ko na vrata trkajo begunci. Pozornemu obiskovalcu je razstava pokazala, kako podobe so dandanašnje dileme tistim iz preteklosti, kako podobni so predsodki pred priseljenci. In kako pozitivno je lahko sobivanje, če ljudje sodelujejo in so solidarni med seboj.

O tem so se lahko prepričali številni obiskovalci od blizu in daleč, med njimi predstavniki dežel, od koder so se priseljevali v Limburg. Slovenska veleposlanica Sanja Štiglic je muzej obiskala kmalu po odprtju in se ob tej priložnosti srečala s tukajšnjimi rojaki. Med obiskovalci je bilo najti tudi člane Združenja prijateljev Slovenije na Nizozemskem, ki je pomagalo pri promociji muzeja in posameznih prireditev. V začetku je le-ta potekala po socialnih medijih, po nekaj uspešnih dogodkih pa so napovedi in poročanje povzeli lokalni in deželni mediji.

Posebej je odmevalo srečanje evropskega komisarja Fransa Timmermansa z okoliško mladino. Kandidat za predsednika Evropske skupnosti izhaja iz teh krajev, njegov dedek je bil rudar v časih, ko so se domačinom pridružili 'kumpli' iz vse Evrope, tudi iz Slovenije.

Vrata fizičnega Muzeja so se zaprla, ostajata pa spletna stran https://migratiemuseumheerlen.nl/ z digitalnim gradivom in profil na Facebooku s številnimi fotografijami, ki pričajo o bogatem dogajanju v Heerlenu. Spletno fotografsko razstavo Milene Mulders o slovenskih priseljencih najdete na http://www.iisg.nl/hbm/slovenen/intro-sl.php. Poleg sporočila 'Ne se bati!' pa imajo največjo vrednost pozitivne izkušnje, ki so se nabrale tega pol leta za organizatorje in za obiskovalce. In spomin na srečanja, ki bodo skupaj, ali vsaka zase, začetek kake nove tradicije.

Metka Dijkstra-Murko


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo