Kam z rdečimi vragi po prvenstvu?


Avtor: adminkp Datum: 112 dni nazaj.


»Sediš v državi, ki bo letošnji svetovni prvak v nogometu,« je sredi polformalnega srečanja raziskovalne skupine izjavil kolega Tom. Dokler ga niso izključili iz moštva, je fuzbal kot najstnik igral tudi sam, vratar, trdil je, da mu sploh ni šlo slabo. Braniti bi moral za svoj rojstni dan, pa je pozabil, da gostujejo v drugem mestu in je zato prezgodaj organiziral svoj rojstnodnevni žur. Pri petnajstih je imel jasne prioritete; pritisk kolegov z zelenice ni štel kaj dosti, saj rdečih vragov, tako Belgijci pravijo svojim mojstrom žoge, ni štel za resno karierno perspektivo.

Sprejem belgijskih nogometašev po svetovnem prvenstvu v nogometu 2018

Približno trideset let kasneje je bil letos poleti rdeč ves Antwerpen, vsi rojstni dnevi so lahko počakali, za Belgijo smo, četudi le med drugim, vsaj malo navijali vsi; ni šlo drugače. Če že nisi prostovoljno obsedel v baru, kavarni, kakšni čakalnici, veličastnih Belgijah tega karnevala, te je slej ko prej nekako naplavilo pred platno v Severnem parku; probelgijskim češnjevim paradižnikom in rdečerumenočrnim rezancem v lokalnih veleblagovnicah se sploh ni bilo mogoče izogniti. Država je bila povsod, pivo iz navijaških steklenic ni dišalo nič manj kot sicer, belgijska himna pa se nikakor ni mogla kosati z jinglom »Lukaku je zadel!« Vsi smo navijali in flamski separatisti so za trenutek utihnili. »Lani sem se v nočnem klubu po nesreči dotaknil Lukaka,« je po tekmi Belgijcev proti Panami, na kateri je ta zvezdnik iz Antwerpna zadel dva gola, oklevajoče priznal nek kolega-filozof. Stavek je obvisel v zraku; vsem je bilo jasno, da bo kolektivne vročice kmalu konec.

Natalija Majsova je kulturologinja. Doktorirala je na Univerzi v Ljubljani, trenutno je zaposlena kot raziskovalka na Université Catholique de Louvain v Belgiji. Občasno prispeva k pedagoškemu procesu na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in na ERUDIO Visokošolskem središču. Zadnjih nekaj let se je raziskovalno ukvarjala predvsem s sovjetsko in postsovjetsko kinematografijo, estetiko znanstvene fantastike in kulturnimi študiji vesolja, zdaj pa se je znašla sredi mednarodnega projekta B-magic, posvečenega kulturnemu vplivu projektorja laterna magica kot prvega vizualnega množičnega medija v Belgiji (1830–1940).

Letos sem prvič spremljala tekme belgijskih vragov na zaslonih, platnih in celo v časopisih, od začetka in vse do konca prvenstva. Ni šlo toliko za vajo v integraciji kot za pozdrav kolektivni iskri, ki je žarela iz skoraj slehernih oči in izzivala za kak trenutek celo mogoče vsaj malo verjeten: Kaj pa, če jim vendarle ... ? Če povzamem elegije večjih in manjših strokovnjakov, naj bi rdeče vrage naprej gnale predvsem uigranost, discipliniranost, delavnost in neverjetna moštvena solidarnost. Rutinske, dolgočasne – podjetniško-flamske, bi znal kdo pripomniti – vrline, začinjene z »Allons!« ... Več kot enkrat sem si zaželela, da bi sinergija vztrajala tudi zunaj zelenice, tudi po prvenstvu. Taksist, nekoč tudi programer in manager Šimon, ki me je v zadnjem letu nekajkrat peljal z letališča v Antwerpen, bi zavil z očmi.

»Družbe danes ne tvorijo ljudje, ki bi si želeli skupaj nekaj doseči, ki bi si želeli vzpostaviti skupnost; smo skupina posameznikov in vsak od nas si želi zgolj na svoj izviren način kršiti določena pravila,« je trdil, ne da bi se skliceval na sociološke klasike. »Flamci vztrajajo, da se moram nujno naučiti nizozemščine, ampak saj tu vsi govorijo angleško. Nikogar ne silim, da me sprejme v večji meri, kot me lahko; vem, da bom vedno Žid, iz Romunije. Samo pri miru me pustite. 'Nikoli nismo razmišljali na tak način,' so vedno znova presenečeni.« Mislim, da je na tej točki posebej pritisnil na plin. Avtocesta ni pravo okolje za čaj, viskija ni bilo, teorije in citati pa so zanič obliži. Ostal nama je radio. Mimo je moralo iti kar nekaj komadov, nobenega se ne spomnim več, noč je bila temna, niso je razsvetlili.

Zmagoviti vzklik »Lukaku je zadel!« je predvidljivo hitro odnesel konec nogometne norije, poklicno središče Evropske unije je po svetovnem velekarnevalu kar nekako obmolknilo, s tretjim mestom Belgijci sploh niso bili zadovoljni, Šimona nisem več videla. Upam, da ga bom vendarle še kdaj; problem sva med tisto nočno vožnjo komaj dobro zakoličila. Na izkušnjo, ki se ji pač reče fuzbal, seveda ne stavim veliko. Njeno srhljivo plat verjetno pooseblja nek sicer razumen mož s Cresa, ki je po preboju hrvaške reprezentance v polfinale svojega osla pobarval v hrvaško zastavo. Obenem se tovrstne privatizacije kolektivnega zanosa, ko žival ne loči med drugo živaljo in zidom, zdijo enako neumestne kot nekateri mamljivi spontani sociologizmi. Na primer ledeno resna svarila pred anomijo in osamljenostjo in v isti sapi obljube nekih blaznih svobod, ki naj bi jih nudila hipermobilna individualizacija. Vsakdo, ki mu Šimonova izkušnja ni popolnoma tuja, predobro ve, zakaj te teze niso nujno neutemeljene. Ampak na papirju jasni rezi med »prej« in »zdaj«, na katerih pogosto gradijo, recimo, teze o razlikah med moderno, post-, postpost- itn. izkušnjo, vedno zvenijo nekoliko plehko. Na primer: je na zemljevidu, porisanem z geostrateškimi interesi bolj ali manj abstraktnih akterjev, res kdaj obstajal nek brezpogojni, brezžanrski, neupovedani dom? Domovina? Je kdo zares izkusil nostalgični absolut? Zakaj se nam vseeno vedno nekako zdi, da je nujno manjša od Zemlje?

»Videti moram svojo domovino,« naj bi tako pred stoletjem in še malo izjavila boemska sopranistka Emma Destinóva, znana tudi kot Emmy Destinn. Par kadrov kasneje se poda na nevarno čezatlantsko pot v rodno Bohemijo, med dolgo plovbo jo vse do avstroogrske meje greje krzneni plašč. V usodo zagledana Destinóva ne ve, da krzno skriva šifro, ki je izjemnega pomena za češko odporniško gibanje med prvo svetovno vojno. Naša mojstrica tarota zato ne more predvideti, da jo bojo le nekaj kadrov kasneje aretirali, da bo operne arije naslednjih nekaj dni vadila iz zapora, da se bo njen glas iz sofisticiranega zabavljaštva postopoma prelevil v znamenje češke volje do svobode. Božanska Emma,retrotopistična melodrama Jiříja Krejčíka iz leta 1979, nenagrajeni češkoslovaški kandidat za tujejezičnega oskarja tistega leta, film, ki še Emminega ljubimca, čednega upravitelja njenega posestva, zgovorno poimenuje Viktor, jasno in nedvoumno spne pesem, kolektivnega duha in melodramo. Verjetno ne povsem nenamerno pri tem oddaljeno spominja na slavnejši Cabaret Boba Fossa iz leta 1972 z Lizo Minelli v glavni vlogi. Narodnoosvobodilni boj, ljubezen, par korakov stran pa njuna barbarska, kruta zaostritev. V svoji nazorni melodičnosti se filma zelo približata naivni iskrici skupinske vznesenosti, ki jo je v Flamcih letos (baje sicer tudi že pred štirimi leti, ampak takrat me ni bilo tu) za nekaj tednov prižgal nogomet. Ne more biti doma, ki bi združeval, ne da bi razmejeval, pojeta Emma in Sally; ni ga belgijskega – neflamskega, nevalnoskega, samo belgijskega – navijača zunaj prvenstev, namigujejo rdeči vragi ... Lahko, da je vse to res. Lahko pa se vprašamo, če si res ne moremo zamisliti kolektivne evforije, zavezane drugačnemu, širšemu pojmovanju doma. Zemeljskemu, za začetek.

Natalija Majsova, Airbeletrina


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija. Digitalna verzija je brezplačna (12 številk), pri tiskani verziji (4 številke) pa krijete stroške poštnine (12 € Slovenija, 20 € tujina). Naročite brezplačno verzijo

Eseji izseljenih milenijk in milenijcev v knjigi

/
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga "Dom so sveže rjuhe",…

Kulinarična vinjeta

/
Kulinarična tradicija je postala raison d‘être neke identitetne…

Kam z rdečimi vragi po prvenstvu?

/
»Sediš v državi, ki bo letošnji svetovni prvak v nogometu,«…

Moja

/
Mislim, da tvoj atom nikoli več ne bo pomirjen, v žitu ali…