Dvojezičnost – bogastvo in razcepljenost


Avtor: adminkp Datum: 108 dni nazaj.


V DSI zanimiva debata Slovenščina, kaj si?

Izbira jezika, v katerem literarni ustvarjalci izražajo svoja najgloblja čustva, je zelo individualna in delikatna stvar. S tem so se strinjali vsi udeleženci zanimivega debatnega večera, ki je v Društvu slovenskih izobražencev potekal pod naslovom Slovenščina, kaj si?; izhodišče zanj je bila 9. številka revije Mladika, ki je v Fokusu predstavila ravno vprašanje, zakaj se mnogi Slovenci v Italiji odločajo za pisanje v italijanščini. Moderatorka večera Nadia Roncelli je spomnila, da sta tako Tatjana Rojc kot Igor Pison svoja prozna prvenca napisala v italijanščini, isto velja za Anjo Zobin in za pesniški opus Claudie Voncina in Nelide Ukmar. Zadnje tri so bile tudi vabljene na ponedeljkov pogovor, a se ga iz različnih razlogov niso mogle udeležiti. Claudia Voncina in Nelida Ukmar sta poslali pisno sporočilo – slednja je na primer zapisala, da jo presenečajo negativne ocene na račun tistih, ki se odločajo za drug jezik. Njo je pisanje v italijanščini osrečilo in ji obogatilo življenje.

Z desne: Dušan Jelinčič, Vilma Purič, Marija Pirjevec, Marij Čuk in Nadia Roncelli (FOTODAMJ@N)

Marija Pirjevec je spomnila, da je bila izbira jezika med Slovenci od nekdaj zelo pomembna. Na Štajerskem rojeni pesnik Stanko Vraz (1810) se je odločil za »ilirščino« (hrvaščino) zlasti zaradi »številčne inferiornosti« slovenskega naroda, zaradi česar naj bi bili nižji tudi njegovi prihodki. France Prešeren, ki je zagovarjal pravico in potrebo vsakega jezika do rasti, ga je seveda zavrnil in ga v enem svojih epigramov obsodil pohlepa po denarju in slavi.

Dušan Jelinčič pravi, da njegova »duša razmišlja po slovensko«, zato lahko piše samo v slovenščini. Slovenščina je sicer po njegovi oceni bistvena za obstoj naroda, literatura pa mora biti v funkciji ustvarjanja lepote in ne naroda. Tudi Marij Čuk se sicer strinja, da ima vsak avtor pravico do individualne jezikovne izbire in da je odločitev za ta ali oni jezik včasih tudi posledica travme, sam pa zagovarja tiste izbire, ki pripomorejo k razvoju slovenskega jezika in zajezitvi njegovega obubožanja. Literati so po njegovem mnenju tudi varuhi jezika, kar je ponazoril s prispodobo vaške mesnice in ribarnice: če bi se vsi odločili izključno za ribarnico, bi mesnica počasi zaprla vrata … podobno bi lahko veljalo tudi za ta ali oni jezik.

Boris A. Novak pravi, da je dvojezičnost sinonim za bogastvo dveh jezikov, dveh svetov, a tudi za bolečo razcepljenost, je spomnila Vilma Purič: prav ta razcepljenost pa je najbrž Franzu Kafki, češkemu pisatelju judovskega rodu, omogočila, da je napisal Metamorfoze, eno najboljši del literature 20. stoletja. Pa čeprav v nemščini.

Poljanka Dolhar,

Primorski dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo