“Čudim se, če kdo pravi, da nič ni vedel o tem”


Avtor: adminkp Datum: 240 dni nazaj.


Mnogo je Avguštin Malle napisal o zgodovini koroških Slovencev. Tako je postajala slika jasnejša. Toda tudi sedaj, ko je v pokoju in praznuje svojo 75-letnico, ve, marsikaj še ni raziskanega in zapisanega. Na katera odprta vprašanja trenutno išče odgovore, preberite v pogovoru.

Avguštin Malle. Foto: Gotthardt

Obhajate 75. rojstni dan. Vaše poklicno življenje kot zgodovinar je bilo zaznamovano s pogledom v preteklost. Kam v prihodnost je usmerjen pogled ob vaši obletnici?

"Zgodovinska veda je seveda naravnana v preteklost. Zgodovina naj bi bila učiteljica, vendar ne najde potrebnih učencev. Za prihodnje si želim bolj poglobljeno raziskovanje gotovih aspektov preteklosti, ki do danes še niso raziskani. Težko je priti do potrebnih finančnih sredstev in raziskovalci pač ne morejo delati brez vsake finančne osnove. To se vidi tudi na raziskovalnem področju, ki sem ga obdeloval, to je predvsem preteklost koroških Slovencev. V sedemdesetih, osemdesetih in tudi še devetdesetih letih je obstajalo večje zanimanje za probleme manjšin in odrinjenih skupin. Danes je v ospredju zanimanje za probleme priseljenih migrantov in drugih obrobnih skupin. Zanimanje za etnične skupine domala ne obstaja več."

Kakšne slike se spominjate iz svojega otroštva in kako na to gledate danes?

"V spominu so mi ostali nekateri dogodki iz mladosti, ki je bila po svojem zelo pozitivna doba. V mladosti smo kot šolarji veliko delali tudi v okviru šole. Včasih smo tako rekoč imeli enodnevne delavne akcije. To smo poznali pri nas v Brodeh in smo redno morali iti v gozd sadit sadike in spominjam se enega takega dneva, ko smo sadili ob ljubeljskem predoru. Tam sta starejša spremljevalca govorila o Ljubelju in tudi o koncentracijskem taborišču, tako da se še danes bolj ali manj samo lahko čudim, če kdo od starejših pravi, da nič ni vedel o tem. Tam sta oba spremljevalca spregovorila o delu kaznjencev, ki so sekali tedaj gozdove ob Ljubelju. Ob drugem takem dnevu, leto ali dve pozneje, spet smo sadili nekje na Ljubelju sadike, so ljudje, ki so kopali jame za sadike, spet govorili o Ljubelju in ljubeljskem koncentracijskem taborišču in konkretno o tem, da so iz te poseke nosili hlode v dolino. Kaznjenci jih niso smeli spuščati, temveč so jih morali nositi v dolino in nato k predoru. In ljudje so se spominjali, kar me je šele leta pozneje zelo čudilo, o begu ali umiku Slovencev prek Ljubelja in skozi ljubeljski predor."

Smo pred 100-letnico plebiscita na Koroškem. Kaj bi bilo potrebno, da bi prebivalci nujno vedeli o zgodovini te dežele, še posebej pa o slovenski narodni skupnosti?

"Mislim, da je med koroškimi Slovenci prisotna določena zgodovinska zavest. Kar bi bilo v zvezi s plebiscitom potrebno, bi bil bolj natančen pogled na to, kaj se je dogajalo po plebiscitu, ko so morali številni koroški Slovenci prav zaradi svoje odločitve pri plebiscitu zapustiti hote ali nehote Koroško. Nekaj teh raziskav je opravil sicer Danijel Grafenauer, a mislim, da bi morali zelo individualno začeti raziskovati usode tistih ljudi, katerih imena poznamo in so morali nasilno zapustiti Koroško in pogledati na njihove nadaljnje življenjske usode. Sam sem naletel na zanimiv primer iz Kotmare vasi, kjer je deloval župnik Janko Arnuš, ki je po plebiscitu tudi moral zapustiti Koroško in je v Sloveniji potem zapustil tudi Cerkev. Tesno je sodeloval z dvema učiteljicama, ki sta se aktivno vključili v slovensko plebiscitno propagando. Po plebiscitu pa se nikjer ne pojavita več. Ti dve usodi bi sam rad še obdelal in poiskal sledi njihove nadaljnje življenjske kariere."

Ste zgodovinar in ste s svojim delom soustvarjali spomin v obliki zapisanega. Katera vprašanja so vam ostala do danes neodgovorjena, ker arhivi niso bili dostopni ali pa enostavno ni dokumentov? Na kaj bi si želeli, da bi našli natančnejše odgovore?

"Na vsak način je treba povedati, da so danes arhivi v veliki meri dostopni. Materiala v arhivih na Koroškem ne skrivajo več, kot se je to dogajalo še pred desetletji. Danes dobiš skoraj vse, kar potrebuješ. Veljajo pa arhivska pravila in ne moreš vsega uporabiti na način, kot bi morda kazalo. Zgodovinopisje je bolj ali manj objektivna veda in ni nadomestno vojno polje, kot so jo v preteklosti nekateri razumeli. Sam se spominjam nekega predavanja prav ob neki okrogli obletnici koroškega plebiscita, ko je slavnostni govornik in vodilni koroški zgodovinar zaključil predavanje z veroizpovedjo, ko je rekel: Brez obrambnega boja ne bi bilo plebiscita. In potem bi lahko rekel samo še amen in konec. To pa seveda ni tako. Zgodovina je bolj kompleksna in se ne orientira samo po tem, kdo zmaga v kakem boju, temveč odločitve padajo veliko prej in prav na tem področju so avstrijski mlajši zgodovinarji postavili vprašanje o tako imenovanem strukturalnem nasilju, ki seveda vpliva na odločitve ljudi. Prav v to smer naj bi slovenski zgodovinarji raziskovali tudi preteklost koroških Slovencev in iskali odgovore na to, v čem je obstajalo to strukturalno nasilje nad koroškimi Slovenci in kako je vplivalo tudi na odločitev pri plebiscitu."

Raziskovali ste tudi odnos katoliške Cerkve na Koroškem do slovenske narodne skupnosti. Kako bi ocenili vlogo Cerkve za skrb šibkejšega v deželi? Kako osebno ocenjujete koroško škofijsko sinodo (1971–1972) z dokumentom o sožitju Slovencev in Nemcev na Koroškem za krepitev sožitja v deželi?

"Mislim, da je dokument o sožitju povsem pravilno ocenil Jože Marketz v svoji disertaciji, ko je zapisal, da je prav ta dokument odprl vprašanje sožitja med Slovenci in Nemci v nekem novem smislu. Težko je kljub številnim razpravam oceniti, kako je Cerkev vplivala na to sožitje. Gre za različna časovna obdobja in Cerkev je v teh obdobjih različno reagirala. Rekel bi, da se je razvila v pozitivno smer. Danes smo priča seveda zelo razburkani diskusiji o škofu Aloisu Schwarzu. Moram pa reči, da je prav škof Schwarz na tem področju povedal nekaj zelo pomembnih besed glede sožitja med Slovenci in Nemci na Koroškem in teh ne smemo pozabiti. Glede dejavnosti slovenske duhovščine na Koroškem se mi zgodovinarji preveč koncentriramo na družbeno-politično dejavnost. Manjkajo teologi, ki bi ocenili pastoralno delo slovenskih duhovnikov in to pastoralno delo, ki ni ovrednoteno, je obsegalo seveda največji del njihove dejavnosti. Nekaj tega smo poskušali predstaviti v sodelovanju z Marijo Vrečar in je objavljeno tudi v jubilejnem zborniku ob obletnici Sodalitete."

Koliko miru si kot zgodovinar v pokoju dovoljujete. Kakšen projekt je na mizi?

"Nadaljujem seveda z raziskavami, občasno kaj objavim, je pa tako, da predvsem veliko berem. Na obzorju je publikacija ob obletnici plebiscita, ki se vrača k družbeno-političnemu delu slovenskih duhovnikov med narodno skupnostjo in konsekvencami, ki so jih morali prestati po plebiscitu. Želim zaključiti raziskave življenjskih karier tistih duhovnikov, ki so po plebiscitu morali hote ali prisiljeno zapustiti južno Koroško. In to od osebe do osebe."

Kaj bi vam naredilo življenje bolj prijetno glede tega, da ste član slovenske narodne skupnosti?

"To je zelo težko vprašanje in tako nagel odgovor verjetno ni mogoč. Parcialno si želim, da bi se delo, ki ga je razvila skupina slovenskih zgodovinarjev na Koroškem – mislim na Andreasa Moritscha, Walterja Lukana, Teodorja Domeja in seveda vključujem tudi sebe v to skupino –, da bi se to raziskovalno delo nadaljevalo. Glede političnih organizacij raje molčim. Slovenski politiki so po mojem odsotni, jih ni in jih, razen nekaterih lokalnih slovenskih županov, ne čutiš. Kulturno delo, to pa je nekaj drugega. Mislim, da vsa prizadevanja slovenske narodne skupnosti slonijo na kulturnem delu. Tu dosega narodna skupnost svoje najboljše uspehe, ki so merodajni za njen razvoj."

Pogovarjal se je Vincenc Gothardt.

Nedelja


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo