Brina Svit: “Pri Gallimardu imajo zame vijolični svinčnik”


Avtor: adminkp Datum: 266 dni nazaj.


Na pisateljičin kraški borjač, ograjen s kamnitim zidom, vodijo vrata v barvi sivke. Od tam pogled sega do Trsta in morja, kamor je zazrta tudi Brina Svit. Njen obraz nenavadno spominja na Meryl Streep. Notranjost njene hiše kaže na nedoločno eleganco in vihravost, ki jo odraža tudi pisateljičin pariški duh. Na mizi čakata skuhan zeleni čaj in slivova pita, ki jo je spekla sama. Pogovor je tekel sproščeno; s hudomušnostjo in navihano ironijo je ustvarjala prijetno vzdušje.

Brina Svit. Foto: Francesca Mantovani

Vaše pisanje ni najbolj tipično za slovenske avtorice in avtorje. Svoja dela izvorno napišete v francoščini in jih nato sami prevedete …

Izrazito netipično, tako da ne vem, koliko sem zanimiva za slovenski prostor. Dejstvo je, da zadnjih dvajset let pišem v francoščini in se sama prevajam v svoj materni jezik. Pri tem moram povedati dve stvari: da pišem v jeziku, ki sem se ga naučila, ki mi ni bil dan ob rojstvu – drugače kot denimo Švicarji ali Belgijci, ki jih srečujem na raznih okroglih mizah o frankofoniji –, in da to ni ravno lahko. In da ne prevajam svojih knjig v slovenščino zaradi slabe vesti, kot sem nekje prebrala, niti približno ne. Niti približno nimam slabe vesti, nasprotno. To počnem enostavno zato, ker ne poznam nikogar, ki bi to naredil bolje od mene. Če bi se javil kdo, ki bi to naredil tako, da bi to zvenelo po moje, bi bila takoj za to. To delo mi vzame čas in na nek način tudi denar: slovenski honorarji so slabi. Poleg tega prodaš avtorske pravice za večnost. Lani sem izdala zbirko novel Nouvelles définitions de l'amour, ki je do zdaj še nisem prevedla v slovenščino. Odkar ni več Zdravka Duše, nimam več nobenega pravega sogovornika. Duša je bil zame zaradi svojega odnosa do jezika odličen založnik, ki sem mu, kar se tiče slovenščine, zaupala z zaprtimi očmi. Če povem po pravici, mi slovenščina počasi uhaja: kot vsak jezik se razvija in spreminja. Rada bi pisala v živi slovenščini, tako kot pišem v taki francoščini, kakršna se vsaj meni zdi živa, aktualna, moderna in ne okostenela. Saj drugače tudi ne znam pisati v tem jeziku. Še enkrat: to je zame priučen jezik, kar je nekaj drugega kot materni.

Andreï Makine je dejal, da mora pisatelj v vsakem primeru iznajti nov, svoj jezik …

Seveda. Za vsako knjigo je treba iznajti nov jezik. A če se vrnem k francoščini: zame je pisati v jeziku, ki ni moj materni, kot biti v prostoru, ki je ves čas nov. Kot bi zašla v gozd, ki ga ne poznam, in se moram v njem znajti. To je hkrati izziv in nevarnost, v etimološkem smislu: ne-varnost. Z vsako knjigo se seveda počutim vedno bolj suverena. Veliko sem se naučila tudi pri svoji francoski založbi Gallimard, kjer imajo vrhunske korektorje, ki se resnično posvetijo tekstu in avtorju. Pravijo, da se tudi oni učijo od mene. Za njih sem svojevrsten izziv. Po pravilih imajo rdeč svinčnik, s katerim popravljajo napake, in modrega, s katerim sugerirajo. Zame pa imajo vijoličnega. Velikokrat rečejo: »To v francoščini ni ravno pravilno, je pa fino.«

Kam vas uvrščajo Francozi?

Pri založbi Gallimard sem bila najprej uvrščena med avtorje, ki so na hodniku tuje literature, v četrtem nastropju. Potem pa so me prestavili v pritiličje, na hodnik francoske literature, in to najbolj prestižne zbirke sodobne literature, ki se imenuje Bela (Blanche). Zanje imam zanimiv profil, podobno kot Milan Kundera. Tudi on je bil najprej v četrtem nadstropju, potem pa je začel pisati v francoščini in je prišel v pritličje. Seveda ne postavljam nikakršnih vzporednic med sabo in Kundero: v bistvu sem dokaj skromna in veliko dvomim. Kundera je v francoščini začel pisati pozno, še veliko bolj pozno kot jaz. Osebno mislim, da je zanj to škoda, saj je njegova francoščina dokaj siromašna in brez pravega sloga. Seveda si ne domišljam, da je moja bogvekaj, je pa vsaj prepoznavna. Ena Kunderovih kvalitet je bil humor in biti duhovit v drugem jeziku ni enostavno. Njegove francoske knjige so zelo drugačne od čeških.

Kar se tiče humorja in ironije, sem ob prevajanju romana Coco Dias ali Zlata vrata tudi sama videla, da francoščina zna biti recimo krasno ironična, malo intelektualna in zelo nesramežljiva, na drugi strani pa Slovenci nismo narod ironije. Skratka, moja junakinja v tem romanu je v francoščini bolj zabavna, ironična – in seksi. Ni enostavno napisati erotičnega prizora v slovenščini, še posebej če nisi Vinko Möderndorfer, ki to zna. Res zna. Stvari lahko hitro izpadejo vulgarno ali pa zelo papirnato. Če v knjigo vključiš seksualni prizor, mora biti seksi, drugače je to strel v prazno. Isto velja za film.

Kako bi se sami uvrstili: ste slovenska ali francoska pisateljica?

Kot sem že omenila, ne vem, koliko sem sploh še zanimiva za slovenski prostor, vem pa, da sem zanimiva za francoskega, ker sem nekakšna dvoživka. O meni je bilo napisanih že več akademskih del – v francoščini, italijanščini, na primer. Trenutno piše o meni doktorsko disertacijo neka Američanka, kar zame pomeni kar nekaj dela, saj si redno dopisujeva. V Franciji me v javnosti predstavljajo kot slovensko avtorico, ki piše v francoščini. Ta definicija mi ustreza, ker ne čutim, da bi bila Francozinja. V Sloveniji pa ne vem. Vem samo to, da imam bralce, kar je zame veliko. V bistvu največ.

Kaj naj bi sploh pomenilo počutiti se Francozinja oziroma Slovenka?

V Franciji sem začela živeti pri svojih triindvajsetih letih, tako da sem takrat začela tudi funkcionirati med Ljubljano in Parizom. Potem sem odprla trikotnik – ljubim trikotnike – z Buenos Airesom. Zelo koristno, ker sem tako razširila svojo shizofrenijo funkcioniranja med Ljubljano in Parizom z novo dimenzijo. Zanimajo me nove kulture, novi jeziki, nov svet.

Vprašali ste me, ali se počutim Francozinjo oziroma Slovenko. To je seveda vprašanje o identiteti, ki me zanima tako v literaturi kot tudi v življenju. Kundera se je spraševal, kaj se zgodi z literarnimi junaki avtorjev, ki zamenjajo jezik. Ko je začel pisati v francoščini, so njegovi junaki postali Francozi. Z zanimanjem berem avtorje, ki so zamenjali svoj literarni jezik. Omenili ste Makina: Makinovi romani se še naprej dogajajo v Sibiriji, njegovi junaki so Rusi, ki govorijo francosko. Zame je tukaj nekaj narobe. Kot narobe sinhroniziran film.

Moji junaki so kozmopolitski in v tej koži se tudi sama počutim najbolje. Ker je moja. Razmišljala sem, da bi mi bilo težko napisati roman, ki se dogaja samo v Sloveniji, saj že zelo dolgo živim v Parizu in Slovenije ne poznam na tak način, da bi o tem lahko pisala.

Pogovarjamo se v vašem slovenskem domu v vasici Zagrajec na Krasu. Kakšno mesto ima za vas Kras in kakšno rodna Ljubljana?

Ko sem v Sloveniji, živim tukaj; Ljubljano pravzaprav slabo poznam. To hišo imam že več kot dvajset let in Slovenija je zame postala Kras. Izredno všeč mi je živeti ob meji, ker je to nekaj posebnega. Napisala sem celo nek tekst o tem, ki se ga da prebrati na mejnem mostu v Strasbourgu. Claudio Magris, doma iz Trsta, govori o ironični identiteti in pravi, da imajo ljudje ob meji distanco do svoje identitete med drugim tudi zato, ker govorijo jezik ljudi z druge strani. V ogledalu njihove identitete vidijo tudi sebe na drugačen način, kar briše ter rahlja tisto trdo mejo med njimi in daje identiteti ta ironičen pridih.

Popolnoma mi ustreza, da živim ob meji, da sem se naučila italijanščine, da se lahko odprem v nekaj drugega kot v svojo ljubljanskost. Zanimajo me Trst in kraji v njegovi okolici, tukajšnja zgodovina. Zame, ki sem izrazito urban človek, je bilo zapleteno priti na vas, saj tu med ljudmi vladajo drugačni odnosi. A tukaj se počutim dobro, ker imam mir.

Ali snov za pisanje črpate iz dogodkov iz svojega življenja, gre morda za sproten navdih?

Tega pa nikoli ne vem. Sebe absolutno nimam za avtobiografsko avtorico, čeprav sem napisala nekaj knjig – recimo Moreno, Hvalnico ločitvi, Slovenski obraz – v prvi osebi in v bistvu govorila tudi o sebi, ampak to niso romani. Dejstvo pa je, da vsak piše iz svoje izkušnje, saj ne gre drugače. V bistvu zgradiš hišo iz opeke, ki je bila spečena v tebi, iz tega, kar si, in iz tega, kar nisi, kar bi rad bil, kar si videl, doživel … skratka: kar se je leta in leta nalagalo v tebi kot ruda.

Kaj vas privlači pri pisanju, zakaj pišete?

To se velikokrat vprašam, kadar mi ne gre. Zakaj za vraga se zapiram v sobo in se mučim, ko pa mi ne gre in ne gre. Pa ponoči razmišljam – že tako sem nespečnica –, kako naj kaj razrešim. Kadar pa mi gre, se mi zdi, da ni boljše stvari v življenju kot to, da sediš, si izmišljuješ zgodbe in ustvarjaš neko drugo paralelno življenje, v katerem je čisto vse mogoče. Seveda ti v nekem trenutku začnejo dirigirati tvoji junaki in ni več vse mogoče. Kot pri kuhanju juhe: na začetku daš vanjo polno sestavin, potem pa se kuha sama.

Ko začneš pisati roman, v nekem trenutku začutiš, da to brbota in se kuha po svoje, kar je zelo fin občutek. A poznam tudi veliko mero dvomov. Trenutno pišem roman, s katerim imam velike tehnične težave, ker se zgodba pripoveduje skozi dialog med dvema človekoma, ki sedita v avtu in se peljeta. No, stvar je bolj komplicirana. A vsak dan se vprašam, zakaj vendar kompliciram, ko pa bi lahko to isto zgodbo napisala od začetka do konca lepo linearno in ne bi imela nobenega problema.

Rekli ste, da se zapirate v sobo. Ali ste imeli vedno svojo sobo?

Ne. Tukaj na Krasu je zame najbolj luksuzno, ker imam svojo veliko delovno sobo. Zelo težko si najdem tisto osnovno samoto, ki je nujna za pisanje. Izolacijo. Zdaj, ko sta moja otroka odrasla, je to malo drugače. A vseeno: brez zapiranja pred svetom ne gre. Treba je najti en dober kompromis.

Se vam zdi literatura dober medij za emancipacijo ženske?

Zanimivo vprašanje. Da, zagotovo. Mogoče film na nek način še veliko bolj, ker je bolj demokratičen medij. No, vsekakor pa je lahko izredno učinkovit tudi dober roman z netradicionalnim ženskim likom, ki se sprašuje o tem, kako biti ženska danes. Alice Munro, kanadska pisateljica, ki jo občudujem, zna ustvariti dobre ženske like v svojih novelah: Alice Munro namreč piše izključno samo novele, in to dolge, odlične. Tudi Elena Ferrante je s svojim neapeljskim ciklom dober primer. Dva ženska lika, skozi katera se govori ravno o tem: koliko se lahko ženska emancipira. Od mame, družine, okolja, moških …

Tudi Philip Roth, ki ima zelo moško energijo in ki ga mnogi, še posebej ameriške feministke, smatrajo za mizogina – ravno za to mu morda niso dali Nobelove nagrade – je znal ustvariti nekaj nepozabnih emancipiranih žensk.

Ali se vam med pisanjem zdi, da je realni svet banalen v primerjavi s tem, kar počnete?

Ne, ne, realnost je tista, ki ima več domišljije in ki je bolj fascinantna. To je tisto, kar je najbolj težko ujeti v pisanje: to realnost, ki je za vsakega drugačna. In kar me najbolj fascinira pri pisanju, je to, da se v nekem trenutku realnost začne vmešavati v mojo fikcijo, začne sodelovati z mano. Kot bi mi dajala znamenja.

Kako dobro poznate Argentino, v katero vas je zanesla strast do tanga?

V Argentino sem šla prvič izključno zaradi tanga. Dobila sem francosko štipendijo za pisanje romana o tangu in se šla torej učit plesat. Ko je hči prebrala prošnjo, ki sem jo napisala, me je vprašala, ali sem padla na glavo, ker mislim, da mi bodo dali denar za učenje tanga v Buenos Airesu.

No, potem sem dobila to štipendijo in šla v Buenos Aires. In potem sem šla še osemkrat in sem tam kar malo doma. Buenos Aires je zame rudnik zgodb. Včasih se mi zdi, da ga poznam bolje od Pariza. V moji zbirki novel je ena dolga novela, ki se dogaja v Buenos Airesu, ki je nekakšen oseben poklon temu mestu. Kritičen poklon. A poklon. Novela z naslovom Druga revolucija Saturna.

Ali drži, da je tango boljši kot seks?

Nekateri pravijo, da je. Srečala sem nekega Nemca, ki mi je rekel, da odkar pleše tango, živi krasno življenje tudi brez seksa. A to je tudi malo floskula. Stavek, ki se fino sliši. Je pa res, da tango ustvarja zelo veliko intimnost. Srečno intimnost. V Argentini rada plešem s starimi gospodi, ker plešejo z vsem, kar so, kar so bili, kar bi radi bili, pa niso. Vse to, kar je tudi v tangu. Melanholija, nostalgija, frustracije, bežnost in neizbežnost …

Ali tudi v Parizu plešete tango?

Da, seveda, kjerkoli, tudi v Trstu in Ljubljani, kjer se zelo dobro pleše. In kdaj se mi zgodi, da mi kdo pove, da je začel plesati tango, ker je prebral mojo knjigo. To pa zmeraj rada slišim. Literatura, ki lahko vpliva na življenje.

Airbeletrina


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo

Eseji izseljenih milenijk in milenijcev v knjigi

/
Pri založbi Beletrina je izšla knjiga "Dom so sveže rjuhe",…

Kulinarična vinjeta

/
Kulinarična tradicija je postala raison d‘être neke identitetne…

Kam z rdečimi vragi po prvenstvu?

/
»Sediš v državi, ki bo letošnji svetovni prvak v nogometu,«…

Moja

/
Mislim, da tvoj atom nikoli več ne bo pomirjen, v žitu ali…